Če nas iščete na teh straneh vas obveščamo, da smo skočili na razširjeno verzijo bloga, ki smo jo poimenovali Portal 13. Klikni semkaj in se prepusti čarom naše kuhinje, globini posebnega starševstva, zapleši z gostujočimi peresi ali se le prepusti majhnim nasvetom iz Sinjine rumpkamre.
Kmalu bomo ta vrata povsem zaklenili, zato se kar pogumno premaknite naprej.
Petra&co.
foto: Rene Gomolj
Res ne želim motiti, sploh če uživate nedeljsko večer na zofi, kamor rada ležem tudi sama, ste odprle še eno čokolado in ste našle vsaj 3 razloge zunanjega izvora, ki so krivi za vašo previsoko telesno težo ali le postavo, ki bi jo želele preoblikovati.
Po 14 letih vadbe, ki jo vodim in ima v osnovi Pilates elemente, mnogo terapevtskih vaj zoper bolečine v križu in uporabo terapevtskih elastičnih trakov, uteži za roke in nog ter terapevtska žoga, nekateri najbližji še vedno ne vedo. Ko smo na vseh štirih in krepimo mišice zadnjice se vedno nasmejimo. Opozarjam na držo in krepitek mišic rok. Ko preidemo na samo medenico, pa nikoli ne morem mimo Keglovih vaj, ki so za ženske pomembnejše, kot velikost prsi. Preden sem šla pisati to objavo, sem se obrnila na dolgoletne vaditeljice in jih povprašala, zakaj rade hodijo k meni. Takole pravijo:
Branka, ki je vesela ženska srednjih let, je prišla po priporočilu sodelavke in v točkah povzela:
Gospa Jožefa, ki nosi gotovo že 60 let a je po starosti nisem spraševala, je prišla po priporočilu maserja in po mnogih letih ostala, ter zraven pripeljala še hčerko, včasih kar obe, ki imata svoji družini. Pravi, da telovadi zato, da se boljše počuti, zaradi nepravilne drže, osteoporoze in prav tako skrbi za svojo postavo. Si lahko mislite? To slednje me za žensko v njenih letih iskreno veseli. Na telovadbi se druži z različnimi generacijami in dejstvo, ki ga navaja, da se je stanje od začetka prihoda izboljšala za 50% je nekaj, kar mojo fizioterapevtsko bit še posebej razveseljuje. To, da je menjala tri različne vadbe in da je šele pri meni našla to, kar je iskala, pa je češnja na torti.
Naša varuška Diana, ki to več ni in ima svojo redno službo pa mi je zaupala, da rada hodi na vadbo tja, kjer nihče ne gleda kako je oblečena, saj so pri nas ženske vseh starosti in vsem je skupno dejstvo, da želimo narediti nekaj za svoje telo in samo počutje. V skupinah, kjer je veliko mladih žensk ima občutek, da pridejo z odlično postavo že tja in so vse po vrsti modeli za športne revije. Rada hodi na vadbo, ki ponuja strokovne elemente, običajne ženske s pomanjkljivosti in ščepec humorja iz moje strani.
Nikakor vas ne želim motiti v vašem zadovoljstvu brez telesne aktivnosti, ostanete lahko mirno na svoji zofi . Prav tako ne želim prekiniti vašega razmišljanja, da je za nezadovoljstvo ob pogledu v ogledalo kriva genetika in da boste nekaj ukrenile šele po novem letu. Tako, kot si dopovedujete sleherne božične praznike. Sprašujem se le ali bi nemara želele, da izžrebam eno žensko ali mlado dekle, ki bi ji obisk, vse do in vključno z junijem, vadbo v vrednosti 175€ za šolsko leto podarila? Roke gor. Žrebam v sredo zjutraj!
Vadba je sicer ob ponedeljkih med 19h in 20h na O. Š. Maksa Durjave (Ruška c. 15) in stane na mesec za 4 obiske (po 60min) 25€ ali 8€ za en sam obisk. Rože ob dnevu žena in bon za sladolet sta v ceno že všteta.
foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj
Na BeeZee EcoLand izdelke sem naletela že pred leti. Nekaj časa sem si ogledovala njeno linijo za otroke, vmes kupila darila za novorojena deteta mojih prijateljic in naposled naredila konkretno naročilo zase in za otroke. Namreč, želela sem spodnjice za vsakdanjo rabo, ob katerih se ne bi spraševala o poreklu materiala in kako mlade in izmučene roke so jih izdelale. Majčko – modrc sem dobila izdelano po meri (kar ponujajo vsakomur in to brez doplačila), saj sem se želela odeti s perilom, ki je iz ekoloških materialov in mi omogoča dihanje brez nevarnih kemikalij. Z Bianco, ki je ustanoviteljica podjetja in njegova gonilna sila sem se pogovarjala tudi o aktualnih gospodarskih temah. Vem, da certifikate nima le za okras, temveč skrbi tudi za to, da šivilje v njenem okolišu ne životarijo, temveč za svoje delo dobijo pošteno plačilo.
Rada bi začela kar na začetk začetku? Kdo je Bianca za katero vemo, da je srčna borka za živali, nenehno išče načine, da zaščitila naravo in jo čut za pravičnost nenehno sili naprej?
Težjega vprašanja še nisem dobila iskreno. Mislim da sem zelo stara duša, ki je prišla na ta planet da poskusim pomagati tistim, ki so najbolj nemočni in pozabljeni… moj oči pravi, da sem idealist. Mislim da samo dejstvo, da imamo tako lep planet za dom, bi nas že moralo osrečiti in nam dati voljo da živimo v sožitju z naravo in drugimi Zemljani, žal tega še nismo zmožni. Sem optimistična, ampak gremo skozi neke težke čase, ko se ljudje prebujajo, ampak večina še vedno spi ali se preveč ukvarja s seboj, da bi videli trpljenje drugih. Delam na sebi dnevno in bi rekla, da šele sedaj razumem sebe in svoje srce ter ga sledim konkretno. No, me pa zanima, kaj bi odgovorila na to vprašanje pri čez 10 let, pri 52. letih (smeh).
Bi lahko rekla, da si se v tekstilu ‘rodila’ ali so te semkaj pripeljale življenjske okoliščine?
Kot otrok sem hotela biti veterinarka in ker sem videla babico kako dela lepe obleke sem tudi sama hotela postati šivilja. Žal me niso tako mlado niso pustili na modno oblikovanje v Ljubljano, zato sem pristala v naravoslovni gimnaziji. Kasneje sem diplomirala na arhitekturi v Ljubljani ter z odliko končala magisterij računalniških umetnosti na School of Visual Arts, New York City (SVA NYC). V času ekonomske krize v Sloveniji (ko sem še vedno živela v Manhattnu) ter propada Mure, me je naša družinska prijateljica prosila za pomoč. Tako se je začelo. Registirala sem znamko v New Yorku ter mislila, da bo BeeZee EcoKid samo za otroke. Kasneje so naša oblačila želeli tudi njihovi starši, prav tako posteljine, posteljice za ljubljenčke in stvari za dom. Tako je organsko zadeva zrasla v BeeZee EcoLand. Delam oblačila, ki jih želim zase v bistvu in stvari, ki jih ne najdem nikjer drugje.
foto: Rene Gomolj
Prejela si nešteto nagrad, ampak kako se Beezee EcoKid razlikuje od vse ostalih, glede na dejstvo, da izdelke pošiljate povsod po svetu? Kaj je tisto, kar ljudi prepriča?
Želela sem da je ta projekt čist in res najbolj etičen, kar je sploh možno. Naši izdelki so zdravi (naravni materiali obdelani brez kemije, vsebujejo naravne ali vodne barve brez toskičnih kovin in spojin) in etični. Tudi fair trade – transparentna pravična trgovina, kjer vsi dobijo pošteno plačilo in delajo v zdravih in udobnih pogojih je zame izjemnega pomena, kot tudi dejstvo, da smo certificani s strani PETA organizacije. Poleg tega smo socialno ozaveščeni in nizko profitni. Pomagamo tudi samskim mamicam v Prekmurju.
Vem, da se izredno trudiš, da imajo tvoji zaposleni pošteno plačilo, kje konkretno vidiš problem pri domači zakonodaji ali morebiti celo konkretne rešitve?
Želim si da so naše punce zdrave, uspešne in ponosne na to kar delajo. Slovenija je socialna država v primerjavi z Azijo, kjer delajo po 14 ur v groznih pogojih za 33 centov na dan, vendar tu in tam naletimo na dobičkarske ljudi, ki svojo avtoriteto in položaj izkoriščajo. Tudi država daje moč ljudem, ki niso usposobljeni za to kar delajo in niso primerni za odločilne ter pomembne položaje. Mislim da imamo poleg šolstva, policije, vojske in zdravstvenega osebja, ki so zares potrebni za našo družbo preveč javnega sektorja, kar res uničuje gospodarstvo z visokimi davki in pritiski na tiste, ki so pošteni. Zakonodaja sama bi morala zaščiti poštene in pridne ljudi, delati hitreje in bolj učinkovito, zmanjšati birokratske zadeve, da bi se ljudje lahko osredotočili na delo in konkretno podjetništvo, ne pa na premetavanje tone papirjev. Ekonomija bi morala biti v domačem gospodarstvu pomemben fokus, kot tudi ekonomsko pravo. Žalostno je tudi, da naši ljudje izkoriščajo tujo delovno silo na naših tleh.
Na kaj si še posebej ponosna v vsej tvoji uspešni podjetni zgodbi?
Ponosna sem na VSE kar sem do sedaj naredila in delam v življenju, tudi na svoje napake. Na napakah sem se naučila največ. Poskušam ostati kruto iskrena do sebe in delam vsak dan na sebi. Pozna se mi, da sem odrasla v Manhattanu, saj nimam dlake na jeziku, česar ljudje v Sloveniji niso navajeni. “Brez Filtra” bi lahko bilo moje drugo ime in nimam rada olepševati zadev ter pasivne agresije, ki je zelo popularni način zavijanja jeze v lepe besede.
BeeZeeEcoLand je zares en taki lepi projekt in nagrade so lepa potrditev, ampak sreča in zdravje ljudi, ki nosijo te izdelke in nasmehi otrok je tisto, kar me žene dalje in da vztrajam.
Vsem svetujem, da sledijo svojim sanjam in srcu ter ne samo finančnim motivom. Vem, da je to včasih izjemno težko saj so stvari na prvi pogled zakoplicirane. Ljudi je strah neuspeha in kaj bodi drugi rekli ali pa iščejo bližnjice s pomočjo dela drugih. To ni pot to sreče. Tveganje, trdo delo in neuspeh so del uspeha, zato pogumno naprej Slovenija. Ne pozabite, da zmoremo!
foto: Rene Gomolj
Če želite Sofino čepico, majčko na Levu (od ramena do pasu 31 cm) ali Sinjine hlače (od pasu navzdol 74 cm), ki imajo na zadnjici srček napišite, kako vi sami skrbite, da bo ostal svet vsaj še nekaj časa zelen in v oklepaju, kaj točno bi želeli. Odgovore bo izbrala Bianca sama v torek zvečer, ko bom razglasila nove imetnike zelenih oblačil.
info:
www.beezeeecokid.com
e trgovinica
FB
info@beezeeecokid.com
foto: Petra Greiner
Počitnice me vedno prehitijo. Da bi si jih zabeležila v lastni planer, mi še na misel ni prišlo. Da bi morda rezervirala še kak oddiha obljubljajoč hotel, sem tudi pozabila. Priznam lahko le, da sva se nekaj tednov pred dopustovanjem najprej ukvarjala drug z drugim na način, ki bode in riba kot brusni papir, nato sem odletela jaz sama z našimi mamami v briška nebesa in že sem stala pred temi t. i. krompirjevimi počitnicami.
Z nekaj kliki in mini razlago, kar imam najraje, sem rezervirala 30 urni oddih le nekaj km proč od našega doma. Tja hodimo na kratke bazenske oddihe, jaz pa lahko voziček potiskam ne le gor in del, temveč vse naokrog, ko so zunanji bazeni že vsi polni vode. Če gremo vsi, potem jaz želim pač domače kotičke, ki mi omogočajo mirne kote. To pomeni, da za Zofko iščem terapevtsko blazino, zanj ležalnik, za otroka pa le večjo količino vode. Mene umiri le savna, po možnosti brez dodatnih oseb. Mi pa je prvič zapopadel dolgčas, ker sem se razvadila med klepetanjem petih žensk, ki so nastavljeno temperaturo v Alma Visti dvignile za vsaj deset stopinj. Poznate občutek, ko vsi sedite v avtomobilu, nato pa se nekdo (po navadi glava družine) spomni na dokumente in drugi teče v stanovanje nazaj po njih? Seveda sem to storila. Nemudoma. In bila na recepciji sila suverena, da jih imam. Otroke z možem sem celo poslala v sobo in sama vztrajno iskala. Moj in njegov nista bila dovolj. To bi pomenilo, da so otroci na ‘črno’. Nikomur nisem rekla niti besedice. Pograbila sem ključe avtomobila in pregledala vse predale, potem pa sedla vanj in se odpeljala proti domu. Med vožnjo sem razmišljala o tem, kako sem dokumente prav zares (brez šale) držala v rokah in tekla nazaj. Pomislila sem celo, kaj se bo zgodilo, če jih doma ni. Kakšen bo moj pogled mladega gospoda na recepciji, ki je s službo komaj pričel, mi ni bilo jasno. Vendar sem ob vstopu v lasten dom, na dokumente, ki so me čakali sredi hodnika skorajda planila. Kakšna sreča! Morda bi lahko to dejstvo zamolčala tudi možu. Vendar me je po prihodu nazaj le vprašaj, kje imam glavo. Očitno sem jo izgubila, ko sem spoznala njega. Od takrat je moje življenje veliko bolj razburljivo, čeprav mi tega sploh ne verjame.
Da bi vam opisovala slastno večerjo in gospo natakarico starega kova, ki nas je stregla pred natanko šestimi leti v tem hotelu, ko je bila Sofia še v trebuhu, mi pa smo veselo rajali na meni najljubši poroki, se ne bo zgodilo. Da bi za na konec razpredala o dejstvu, kako sem se v hotel vrnila dan kasneje, saj smo v sobi pozabili Sinjin mobilnik in sredi hodnika terapevtsko blazino, ne boste dočakali. Rekli bi, da je vse skupaj le plod moje domišljije in vsebino bi lahko nemara kdo uporabil za odličen scenarij.
In navsezadnje, zakaj smo šli na mini počitnice le nekaj km proč? Le zato, da sem vmes lahko šla domov po dokumente. V bistvu lahko rečem, da imamo krompir. Očitno je zaradi tega naša družina še vedno na kupu.
foto: Doris Markač
Medtem, ko vas skrbi izgled grobov, želim približati žalovanje staršev, ki so prezgodaj in prehitro izgubili svojega otroka. S Petro sva si delili podobno usodo, ko sem za njo priletela na ljubljansko pediatrično kliniko skupaj s svojo 14 dni staro punčko. Bojevali sva vsaka svoj boj. Točili solze na skrivnem in bili ob najinima otrokoma močni kot to po naravi skorajda ni mogoče. Ona je v tistem letu izgubila svojega edinega otroka in jaz se spominjam, da na pogrebu skorajda nisem mogla stopiti do nje. Spraševala sem se, kaj naj rečem. Bala, da bom ostala v njenem objemu, ker bi predčasno začela žalovati tudi sama. Večkrat ji prišepnem, da mi je utrdila pot, po kateri moram tudi sama, če mi je prav ali pa tudi ne. Tudi mene čaka prav to … Navsezadnje je smrt za petami vsem nam.
Pogovor sam je nastal v želji, da bi žalovanje staršev poskušali razumeti tudi vi, ki se jim velikokrat raje izognete. Vem, da je bolje iti mimo z bežnim pogledom, kot se ustaviti in se iskreno zazreti v njihove oči. Namreč, njihova bolečina je tako silovita, da zaboli tudi stoječega na drugi strani.
Poznava se še iz časov, ko je bilo z Jakcem skorajda vse v najlepšem redu, kdaj si na dolgi poti bolezni vsemu navkljub pomislila, da morebiti lahko umre?
Ob diagnozi rak je smrt vedno tam nekje. Včasih bližje, včasih daleč. Ampak vedno na dosegu. Četudi je veliko ozdravljenih in veliko srečnih koncev, si ob besedi Rak prikličeš ravno tisto zgodbo s smrtjo in nesrečnih koncev. Ure, dneve in mesece preživiš z otrokom v bolnici zaradi zdravljenja. Tisti redki trenutki doma so običajno še boj prežeti z bojaznijo in strahovi. Mogoče se smešno sliši, ampak sčasoma se počutiš varnejše v bolnici na tistih 2 kvadratnih metrih prostora ob sendviču na hitro iz bližnje menze. Smrt vsakega otroka z rakom se te dotakne. Sebično si vesel, da tvoj ni na njegovem mestu z upanjem, da se bo vaša zgodba veliko bolje končala. Ne pravijo zaman, da upanje umre zadnje. Ne glede na to, da me že dalj časa dušila slutnja, da je bil lanski Božič Jakčev zadnji, sem upala do zadnjih njegovih izdihljajev.
Kdo je bil zate ob prvih minutah in urah tisti, ki ti je lajšal bolečino in kako je pomembno je samo slovo?
Naši družini so nesebično pomagali ljudje, ki sva jih z možem le bežno poznala ali pa tudi popolni neznanci. Za bližnje sorodnike je bilo pogosto preveč boleče gledati našo žalost, trpljenje in strah, bili so v skrbeh zame in moža, v skrbeh za Jakca in se hkrati borili z lastnimi tudi bolečimi občutki. Takšne situacije niso enostavne. Na splošno se izogibamo nesrečnih, žalostnih ljudi in neprijetnih čustev. Ravno zato je težko nekomu v taki situaciji stati ob strani. Zadnji trenutki so nepozabni, »na živo« zarežejo v srce. A ko poslušam in spremljam na različnih forumih druge mame, ki so zaradi različnih vzrokov izgubile svoje otroke, vidim, da je ta trenutek bil tudi zelo dragocen.
Še zadnjič stisniti otroka s sebi, ga objeti v zadnjih izdihljajih, je težko, boleče, a tudi neprecenljivo. Še težje je bilo zapustiti prostor (Jaka je umrl v bolnici), pobrati njegove stvari in ga še zadnjič objeti v slovo. Koraka čez prag sobe ne bi zmogla brez Tatjane Samec in Joan. Nekaj dni je vse potekalo v megli. Jokala sem kot dež za vsak prejet in poslan sms, še dobro da je moja mama prevzela skrb za gospodinjstvo, sicer najbrž tudi jedla ne bi več. Takrat razmišljaš, da je itak vseeno, če še tebe pobere.
Obe opažava, da denimo v Ameriki starši fotografirajo svoje otroke, ko umrejo. Tudi celotna družina skupaj. Se tega poslužujemo tudi pri nas? Smo bolj zavrti ali le premalo odprti, da bi le-to pokazali ljudem, ki jim zaupamo?
Pri nas je smrt še vedno tabu. Na splošno imamo nekaj pravil glede pogreba, kar pa se tiče žalovanja, prevladujejo predsodki, tudi zato, ker se o žalostnih stvareh ne pogovarjamo radi. Na splošno velja prepričanje, da ženske bolj žalujejo kot moški, kar pa še zdaleč ni res. Tudi predstava, da morajo žalujoči nujno izgledati žalostno, poklapano in depresivno je zelo zasidrana. Nekoč sva z mamo iz Ukrajine preko spleta razpredale o tem, kako je, nam, Slovanom, težko žalovati, in kako je staršem drugod veliko lažje. Pa naju je švedska mama takoj postavila na realna tla, ko je napisala, da je pri njih zelo podobno. Tako, ko se pogovarjam, ima vsako nacija neka nenapisana pravila, ki bi se jih moral žalojoči obvezno držati, sicer te zlahka proglasijo za norega. Ne glede na to, so na splošno Američani do žalovanja mogoče bolj odprti. Slike umirajočih, ki se nam v sodobnem času zdijo morbidne, pomagajo zapolniti praznino. Slike umrlega z družino so bile v prejšnjem stoletju tudi pri nas in še posebej v Angliji in Franciji nekaj povsem običajnega. Američani v svoji odprtosti prestavljajo meje glede žalovanja (npr. praznovanje rojstnega dne umrlega otroka; retuširanje počitniških slik z vstavitvijo podobe umrlega otroka in podobno), a na drugi strani pa je prav med Američankami veliko nezdravega, patološkega žalovanja.
Kakšna je vloga Hospica pri žalovanju staršev? Spomnim se, da je ob slovesu Sinjine sošolke bila njihova članica naslednji dan v razredu tista svetla luč, ki je otrokom smrt razložila, kot nekaj, kar preprosto spada v življenje samo.
Pomoči žalujočim staršem je v Sloveniji zelo malo. Pa še ta pomoč ni avtomatska, ampak jo moraš, če želiš, sam poiskati. Čakalne dobe pri psihologih in psihiatrih so precej dolge, običajno, če malo potarnaš, te stlačijo v prvi prost termin. Društva staršev otrok z rakom iz tujine (npr.v Avstriji, Srbiji) imajo podpore skupine za žalujoče mame, očete in sorojence. Leta 2012, pol leta po smrti sina, sva se z možem udeležila regionalnega srečanja staršev otrok z rakom v Beogradu, je bila tudi zaradi naju ena izmed tem izguba otroka. Takrat sva tudi prvič lahko v živo govorila z nekom, ki je prav tako izgubil otroka zaradi raka. Vsa sreča, da obstaja Hospic! Razgovori z ga. Nado so nama z možem pomagali sestaviti nek okvir in narediti korak naprej. Tudi pogovori z določenimi prijatelji so bili zelo in (se še) zdravilni. S prijateljico sva imeli trletni ritual nedeljskega sprehoda – ob preklah, dežju in snegu.
Okolica največkrat ‘zmrzne’ ob soočenju starša, ki mu je umrl otrok. Ne vedo čisto točno, kaj naj rečejo. Kakšne so bile reakcije ob pogrebu ljudi okrog tebe in kaj bi si res želela?
Samega pogreba se medlo spomnim. Vso organizacijo je prevzel mož, za kar se mu zelo hvaležna. Na plan pridejo le neki drobci, npr. govor Marjana, Randija in učiteljice. Mislim, da vseh, ki so mi takrat izrekli sožalje, nisem niti registrirala in se jih ne spomnim. Še sedaj mi kdo reče, kako je bilo mistično, lepo, čarobno na pogrebu in koliko ljudi je prišlo. Nič od tega nisem opazila. Če pogledam nazaj, je bila moževa ideja, da pogreb narediva odprt in ne le v ožjem družinskem krogu, zelo dobra. Kljub množici ljudi na pogrebu in kupici izraženih sožalj, se je še po letu dni dogajalo, da me je kdo ustavil na cesti in povprašal po Jakčevem zdravju. To boli, ker misliš, da cel svet diha s tvojo bolečino. Pa ne. Dihajo s teboj nekaj časa, potem pa zaživijo svojo zgodbo, kar je normalno. Ti pa … ostaneš še nekaj časa nekje v vakumu.
Smrt otroka se dotakne vseh, četudi v zgodbo nisi posebej čustveno vpleten. Lasten odnos do smrti se zrcali že pri izrekanju sožalj kot tudi v odnosu do žalujočega. Še vedno mi doni v ušesih tole napisano sožalje: »kot mama štirih otrok ti izrekam globoko sožalje, sedaj ko nisi več mama in je tvoj svet črn in žalosten …«
Če otroka ne moreš fizično objeti, ker je tam nekje zunaj dojemljivega, a potem nisi več mama? Američanke so me naučile, da mama ostaneš za vedno, si pač mama otroku iz nebes. Tudi izjave: «sedaj več ne trpi, se je rešil«, »mu je bilo usojeno«, »to je tvoja karma« … lahko zelo bolijo. Zelo boleče je tudi, ko ljudje vpričo tebe govorijo o tvoji izgubi tako, kot da nisi prisoten. Na nekem srečanju med odmorom sva s kolegico šle na kavo in cigaret. Pa je k nama prisedla udeleženka srečanja, ki je poprej nisva poznali in kolegica začne razlagati novi znanki, kako sem izgubila otroka in da sedaj ne ve, kako naj se obnaša do mene. Seveda je pogovor takoj zamrl. Včasih sem bila tudi v poziciji, da sem druge tolažila, ko so se z menoj pogovarjali o moji izgubi. Pogosto, predvsem v prvem letu, sem se počutila kot neka slaba vest ob kateri se, predvsem mame, spomnijo, kaj so pozabile ali kako so napačno ravnale od izbruhu svojih otrok.
Kaj si želimo žalojoči starši? Včasih je težko odgovoriti čisto natančno, saj niti sami ne vemo. Normalno vedenje okolice, torej tudi debele šale in maile z bedarijami, z upoštevanjem, da včasih lažje, drugič težje govorim o sinu. Ampak o sinu želim govoriti. Najhujše je, ko ljudje pričakujejo od tebe nekaj določenega in točno na tak način ko si zamislili, ker menijo, da ti bo to zeeelooo pomagalo. Recimo, prijateljica je mnenja, da moram o žalosti, o mojih občutkih, izgubi, čim več govoriti (seveda z njo), saj mi bo tako lažje.
Zakaj ljudje mislijo, da bo z leti žalost manjša in kako je s to bolečino v resnici?
Res je – velja prepričanje, da je z leti žalost manjša in izgubo oziroma smrt otroka preživiš. Od tod tudi nasveti: »pojdi preko«, »začni že enkrat živeti«, »obrni nov list«, »živi za živeče otroke« in podobno. Resnica pa je, da smrt otroka pusti veliko luknjo, ki je nič ne more nadomestiti. Zmotno je tudi mišljenje, da ko greš skozi vse faze žalovanja, ne žaluješ več in si se z izgubo, smrtjo otroka, sprijaznil. V bistvu je tako, da ko preideš vse faze, ti je lažje le prebroditi naslednji cunami žalosti, ki te lahko zajame kjerkoli. Sčasoma luknja ni manjša, samo naučiš se z njo živeti. Naučiš se tudi, kako ob tvoji izgubi in žalosti ločiti lastna občutja od občutij drugih.
Kar nekaj žalujočih staršev ima s tem težave, tudi zaradi neprimerne reakcije okolice, saj okolica prelaga odgovornost in krivdo za čustva na žalujoče starše: «Ti (tvoj otrok in tvoja žalost) si kriv, da sem slabe volje in zamorjen.» Vsak je sam odgovoren za svoja čustva. Če nam kdo pokaže jezik, sicer rečemo, da smo jezni nanj. Ampak jeza je naše čustvo in ne od osebe, ki nam kaže jezik. Pravijo, da traja od enega do 5 pet, da predelaš in preideš vse faze žalovanja. Raziskave kažejo, da se patološko žalovanje pojavi pri osebah, ki (zavestno) niso prešle vse faze v obdobju 7 let. Kje pa je meja? Težko rečem. Vsako žalovanje je individualna pot. Priporočila so, da si žalujoči vzame čas, kolikor ga potrebuje.
Glede na dejstvo, da delaš z otroki, ti je zaradi tega sedaj po smrti težje? Kaj je tisto, kar te je premaknilo naprej?
Ne. Delo z otroci mi ni težje. Ljudje zmotno mislijo, da te otroci (tako sorojenci kot tuji otroci) spominjajo na sina. Spomine prikličejo drobne stvari, ki se utrnejo tako rekoč mimo grede. Res pa je, da se na začetku težko gledala Jakčevo majico, ko si je oblekel nečak. Ali pa pogled na Meda Zdravilka, ki ga je božala nečakinja. Ti je hudo, ampak ko vidiš z kakšnim zanosom in veseljem čuvata Jakčeve stvari, ti postane pri srcu toplo. Ne vem, kaj je tisto, kar me je premaknilo naprej. Pravzaprav ne vem, če sem se premaknila naprej. Včasih se mi zdi, da se je moj svet ustavil in stopicam na mestu, zemlja pa se še kar vrti naprej. Marsikdo mi reče, da sem pogumna, neustrašna ali da sem se spremenila na pozitivno. Moje življenje se zdaj deli le na dve obdobji: pred in po smrti.
S smrtjo otroka se ti življenje postavi na glavo, na novo se postavijo vrednote, za marsikaj se ti začne »gladko fučkati«, mnogo lažje kaj vržeš čez ramo. Ne želim več biti stara Petra, ki se je za vse zelo nervirala in ki ji je bilo blazno pomembno, kaj si ljudje mislijo. Na koncu spoznaš, da si pomemben le ti sam. Ti boš tisti, ki bo čez desetletje ohranjal spomin na umrlega otroka. Včasih ljubim ves svet, ker je Jaka bil del njega, včasih pa sovražim, ker mi ga je ta isti svet vzel iz mojega naročja.
Kaj bi porekla staršem, ki (hote ali nehote) prihajamo za teboj? Namreč na mnogih mestih lahko slišimo, da je smrt otroka nekaj najhujšega, kar se ti v življenju lahko zgodi.
Ja. Najhujše je zreti v otrokov grob. V življenju sem videla in doživela marsikaj in ni hujše stvari od tega. S smrtjo otroka zamrejo tudi določene sanje, npr. o tem, kako bom pazila Jakčeve otroke in družinski načrti. Kot se pogovarjam z mamami iz vsega sveta, je najhujša smrt tista, ki je nenadna, brutalna in nepričakovana tudi zato, ker se nimaš časa v ključnem trenutku posloviti od otroka. Na smrt otroka se ne moreš pripraviti, pa naj si še tako prepričan. In tudi ko misliš, da bi ga lahko spustil iz objema, je to sakramensko težko in boleče. Tisti zadnji trenutki so zelo pomembni, tako za odhajajočega otroka kot za starša.
Kje je tvoje žalovanje danes?
Težko rečem. So dnevi, ko Jakca zelo pogrešam. So dnevi, ko sem zakopana v delo in nimam časa razmišljati preveč. Prvo leto sem v svoje delo vlagala vso energijo, saj se mi je zdelo, da je le kariera tista, ki je od mojega razpadajočega življenja ostala nekako nedotaknjena. Zbodlo me je sodelavkino mišljenje, da kot žalujoča mama ne morem v službi biti uspešna in produktivna, ker sem pač v procesu žalovanja. Ampak delo je bila stvar, ki me držala pokonci! So dnevi, ko preklinjam svet! So trenutki, ko bi zavrtela čas nazaj. Vedno manj pa je trenutkov, ko sem preveč melanholična in ne vidim mavrice pred seboj. Bolj prisluhnem sebi, se lotim teka ali ustvarjanja nakita, grem na zabavo ali pa tudi ne. Ali, kot je nekoč rekla Kazimira Lužnik: »Najtežje mi je bilo, ko mi je umrl sin. Miha, če si ti odšel, bom pa jaz tekla.« Viharji te naredijo močnejšega.
Veš, da ne mine niti dan
Ko si želim vsaj sredi sanj
Da bi znal na drugi svet
Poslat poljub in par besed
In če bi bil tak dedek Mraz
Ki bi znal vrteti čas
Bi ga zavrtel nazaj
In te vrnil spet med nas
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi
(Zoran Predin)
V svojem bistvu sem sila dolgočasno bitje, ki hrepeni po enakosti in rutina me pomirja na mnogih ravneh. Zadnjič me je psihologinja povprašala, kaj zame pomeni občutek varnosti. Namesto odgovora, sem postavila vprašanje ali naj ocenim po lestvici od 1 do 10, kot to počnemo fizioterapevti pri pacientih, kadar nas zanima bolečina sama. Zadostovala je preprosta beseda ‘zelo’. Koliko?, Na kakšen način?, S strani koga? in Kdaj? tisti hip očitno ni bilo pomembno. Je pa dejstvo, da ima varnost zame višino neba, dolžino plesa in globino oceana. Po slabih štirih desetletjih, kolikor pač živim s seboj sem dodobra spoznala sisteme, ki mi varnost omogočajo. Šteje tudi navidezna, mentalno izrisana ob kateri lahko stojim tik pred prepadom, pa še trznila ne bom.
V to hišo se rada zatečem, ne le zavoljo tradicije, ampak možnosti, da se skrijem. Se zatečem v brlog, v katerem ni ne preteklosti, otroškega joka ali oseb, s katerimi bi morebiti morala na novo postavljati tak ali drugačen odnos. V vsej lastni nagoti zadostuje le kopalni plašč, ki je tako lep, da se ob večerji brez sveč počutim, kot na rdeči preprogi. Na skupno in dovolj veliko jedilno mizo vsako leto razgrinjamo zgodbe. Take, ob katerih se utrnejo solze, ki so čakale pred jezom, da se lahko naposled izlijejo ali druge, ki jih tresoča roka seje na pot jutrišnje negotovosti. Že davno sem ugotovila, da nosi vsako življenje svojo ‘Sofio’. Prilagojeno po potrebah njegove rasti. Ravno prav veliko, da človeku ne pusti zasanjan vsakdan in ko jo pogledaš od daleč dobiš občutek, da ima vse prvine potrebnega razvoja.
Lenoba se prav tako ovija okrog mojih nog in vedno pogosteje jo pričakam z radostnim obrazom. Kako čudovit je trenutek, ko lahko rečem, da ne bom reagirala, pustim stat, ne da bi me bilo strah, da se bo luža spremenila v mlakužo. Omogočiti si dolgočasje, trenutek slepega strmenja v nebo in dih brez pričakovanega izdiha.
Všeč so mi spremembe, ki omogočajo ohranjanje obstoječega. Tek za novim, ki pa starega, avtohtonega sebstva ne zapusti. Namreč, ko se primeri, da ponovno najdeš sebe, ta dragulj, ki ga ni enakega in ga ne more nadomestiti nobena druga vloga, ki vključuje nebeščansko povezavo z osebo drugega spola ali povezanost s čudovitim bitjem, ki si ji dal življenje, potem tega ne želiš zapustiti nič na svetu. Trnova je pot do ponovnega odkritja pozabljenega bitja v sebi in verjeli ali ne, dragulja, ki ga držiš ponovno v lastnih rokah se začneš oklepati veliko bolj, kot človeka, ki sicer z ljubeznijo v očeh zre vate.
Ob občutku, da dobra dva dni nimam nobenih vlog in zavedanju, da v primeru lastnega padca, ne bom v korist svojim otrokom, se naposled lahko sprostim. Namreč občutek krivde je le drugo ime ‘biti ne dovolj dobra mati’, kar pa (prepričujem sedaj sebe) bi morala, po vsem preživetem že prerasti.
foto: Petra Greiner
K Nini me je (za)peljala Alenka in vstopila sem v povsem drugi svet, ki sem ga bila sicer vajena. Galerija, ki ponuja nakup izdelkov, skozi vrata delavnica, kjer sem spila svojo kavo in očarljiva Nina, ki je z drobtinicami iz svojega življenja dala vedeti, da je posebna. Za seboj pušča neklasično pot in ozaljšana je s hvaležnostjo za vse, kar ima ta trenutek. To začutiš na njenih izdelkih, ki puščajo sledi in, ko jih imaš na sebi, ti samo potrdijo, da z njenimi izdelki stopaš na edinstveno pot z lastnim podpisom.
1. Moram začeti na začetku. Kdo je bila oseba pred Nino ali začneva kar pri rojstvu blagovne znamke?
Oseba pred Nino kot sem danes, je bila malce nesigurna, z imenom v katerem se nikoli ni zares našla (Marinka) kot tudi v vasi, kjer sem živela ne. Čopič in svinčnik sta predstavljala pobeg v nek drug svet in v srednji šoli sem sanjarila, da oblikujem klobuke. Po šoli sem se znašla v podjetju, kjer smo izdelovali prevleke za avtosedeže in tam sem se dokončno ‘skregala’ s šivalnim strojem in vsem, kar je vezano nanj. Šele nekje po sedmih letih sem znova sedla zanj, ko sem za očeta, ki ima svojo mizarsko delavnico, izdelala serijo stolov, oblazinjenih z usnjem. Ustvarjalnost je vedno bila velik del mene in nekje v letu 2009 sem začela eksperimentirati z usnjem ter izdelala svojih prvih sto zapestnic, ki sem jih v zelo kratkem času na stojnici prodala…in tako nastane Ninushual. Zapestnicam kasneje sledijo še torbe in tu se prava zgodba šele začne. Ninushual je nastal skoraj nepričakovano, predvsem pa iz velike želje po biti svobodna in hoditi po svoji poti. V letu 2011 je Ninushual tudi uradno registrirana blagovna znamka in vse od takrat sem aktivna in se nenehno razvijam kot oblikovalka. Šele, ko sem se prenehala obremenjevati kaj in kakšna bi morala biti, se je vse skupaj začelo odvijati v (zame) pravo smer. Zgodila se je nekakšna verižna reakcija in preprosto sem sledila občutku, ki mi je rekel, da je to nekaj, v kar naj investiram. Od takrat je minilo 8 let, veliko kosov usnja, učenja na napakah, pozitivnih sprememb, izboljšav, zanimivih strank, še vedno pa čisto vse od začetka, do konca, izdelam.
foto: Petra Greiner
2. Ko človek vstopi v tvoj atelje ima občutek, da je v galeriji, srčni ustvarjalnici in lični trgovinici z izjemnimi usnjenimi izdelki. Čemu tako?
V ateljeju preživim ogromno časa, tu je veliko meni ljubih spominov in spominkov, pa kosi usnja, veliko kreativnega nereda, šivalni stroj ter ločen prostor, kjer svoje izdelke razstavim. Preprosto sem želela ustvariti prijetno vzdušje, ki bo prijazno sprejelo tistega, ki pride in mu na nek način dalo slutiti, kdo sem in kaj me definira, meni pa bo prostor deloval inspirativno. Ker v to, kar delam vložim ogromno energije in srčnosti, se morda to res začuti.
3. Slovenka, ki ima podjetje pri sosedih. Kaj so prednosti? Kaj bi svetovala domačim uradnikom?
Premakniti svoj posel izven Slovenije, je bil nekakšen logični zaključek, odpiranje izven meja pa me nasploh že dolgo mika. Prednosti so v boljši klimi za poslovanje in dobrih odnosih. Studio se nahaja v Bad Radkersburgu, butična prodaja v butiku Hannerl&Hannerl v mestu Mureck (Cmurek), snujem pa novo prodajno mesto, ki je v tem trenutku še skrivnost. Uradnikom želim kakšen kreativno preživet dan.
foto: Petra Greiner
4. Za kakšno žensko so namenjeni tvoji izdelki?
Pri ustvarjanju skušam biti čim bolj samosvoja in neobremenjena s trendi in zapovedmi, rada eksperimentiram in ne bojim se slediti občutku.
Ženske, ki pri meni najdejo nekaj zase, so si zelo različne; pogosto pa si upajo izstopati in samozavestno nositi moje kose. Zaupajo moji presoji in ideji, čeprav je niso našle v kakšni modni reviji.
Pritegnem tudi ženske, ki si želijo kombinirati več izdelkov med seboj, pa takšne, ki preprosto cenijo ročno delo ter unikat in izdelek obravnavajo kot investicijo.
Neredko se mi zgodi, da srečam stranke, ki že nekaj let vsak dan nosijo Ninushual torbo, ki vsemu času navkljub, še vedno solidno izgleda in to je lep občutek.
5. Kdo je Nina ko zapre oči?
Ko zaprem oči, je za menoj pogosto že zelo dolg dan, kar seveda čutim, vendar mi še vedno vtisi dneva bežijo skozi misli. Zelo verjetno tudi kakšna misel, kaj bi lahko naredila še boljše. Včasih, ko zaprem oči kar tako, pa verjetno iščem svojih ‘5 minut’ in sem nekje, kjer je mir in malo časa zame, trenutek brez obveznosti, pa moja družina, seveda.
Mene zanima, kakšna je Ninushual ženska? Odgovore napišite do petka zjutraj, ko bo Nina srček, ki ga lahko vidite spodaj, podarila naprej.
T.: 031 773 314 www.ninushual.com
e-mail: info.ninushual@yahoo.com
FB
IG
foto: Petra Greiner
Dovolite mi, da drugič zapored omenim morje, potem pa s slano vodo dam mir do naslednjega leta ali več. Saj ne gre za to, da me v rokavu ne bi tiščala še kakšna druga tema ali misel, da se mi tako mudi, saj o drugem ne bi (z)mogla pisati. To ne bo pravi odgovor, saj zadnje roke lovim sleherni mesec. Želim zgolj zaključiti z namigovanji iz prejšnje številke, odstraniti strahove in stopiti z zlatim tenom iz sence v jesen.
Seveda sem bila bela, kot skandinavska planinka, ko sem stopila iz prikladno razgretega avta brez klime, hitela razstavljati potovalno posteljico za drugorojenko, in v moževih očeh iskala srečo. Dobro, vsaj zadovoljstvo. Veste, v tej hiši ob morju sem v prejšnjem življenju brez moža in otrok že bila in obljubljala sem vse mogoče, kazala fotografije, mirila otroke, a vedela le eno. Dejstvo, da bom z moževim zadovoljstvom dosegla srečo za celotno družino. To je nehote postal moj novi hobi, a tega tako ne bom priznala. Če ste doslej skrbele le za otroke, vam le omenjeno dejstvo ‘mini’ skrbi za dragega obljublja srebrno poroko. Zlata je tako ‘out’. Mož je bil vidno umirjen. Privlekla sem svojo prvo knjigo, on kar dve, hodeča otroka sta že tekla po stopnicah do obale, en je skočil v vodo, drugi pa kričal in si namakal le stopala. Povprašam ga: „Kdo je dežurni?“ Prinese mi kremo (tri je kupil tik pred odhodom, zanje je odštel nekaj manj kot stotaka) in prosi, naj se namažem. Da je zaželen odhod za otrokoma, ki ju včasih v trgovini kar spregledam in se delam, da nista moja, sem si prevedla sama. Prve dni sem bila še sramežljiva. Ob spodnjem delu kopalk sem zgoraj nanesla le še dovolj debelo plast (najboljše 50+) kreme, širok klobuk na glavo in očala na nos. Prsi se mi od beline sploh niso videle, neobrite noge še manj. Že na trajektu sem z minutnim molkom opazila vehementno (neo)brit zadnji del stegen, potem pa sem omenjenemu spodnjemu delu dodala še retro stil, ki je spominjal na mamo izpred let, ko smo še skupaj hodili na dopust. Za hipec pač ne veš, ali so to resice kopalk, pogled na babico ali na kakšno zelo kosmato žival. Seveda imam srečo, da je moj gospod retro. Še več. Pusti mi, da po ‘vrtnarskih škarjah’ posežem sama, ko ne vidim več svojega telesa; vendar je odklop od interneta (halo?!, trije maili ne štejejo, (ne)družabnih omrežij pa se nisem dotikala, kar prisežem pri vseh tistih dovolj dolgih dlakah) tako dobro del kot neuporabljena britvica. Ne bojte se, da bi se domačini ali drugi turisti zgražali nad slovenskimi ženskami. Iz jadrnic, jaht in drugih plovil me skozi trto niso videli, ko sem po uvodnih dnevih zavrgla še spodnji del, do vode stekla z brisačo, jo odvrgla kot blisk in po dveh korakih v vodo skočila kar na trebuh. Seveda je v meni še veliko športnega duha, vendar skok na glavo z vso tisto zaščitno šaro (tokrat v iskreni želji, da ne pristanem v domačem časopisu kot zadnjič z vijoličnimi baloni v utripu dneva) pač ni bil mogoč.
Lak sem pustila doma, ker mislim, da si morajo odpočiti tudi nohti, v majhni toaletni torbici pa pustila le rdečo šminko (brez te res ne grem nikamor). Po prihodu nazaj se me je tisti naravni ‘look’ še kar držal in ko sem opravljala (državljanske) dolžnosti – frizer, ker so bili lasje že pošteno razbeljeni, in oblikovanje obrvi, saj v majhnem ogledalu, ki ga je osvetljevala blaga svetloba, nisem videla oči, še manj odvečnih dlak – sem slišala pohvale, kako mi obraz brez ličil kar žari. In kaj je sedaj z vsemi temi ‘žavbami’, ki jih gledate v reviji, maskarami za zapeljevanje in vsemi drugimi kosi oblačil, v katera sem skočila šele po prihodu nazaj, saj sem tam imela le dvojne kratke hlače in nekaj majic? Prav nič posebnega. Tako dobrodošla so kot moji dnevi brez vsega. Vsaj enkrat letno se je lepo preleviti v tisti svoj drugi (ali prvi) jaz, pa čeprav določeni (neobriti) deli spominjajo na naše mame v osemdesetih.
Kolumna je bila napisana za revijo Grazia.
foto: Aleš Gačnik
Šele na griču sem ob vprašanju, kako poznam Stojana pričela razmišljati, kdaj so se v vseh teh letih pričele spletati prijateljske vezi, ki telefonskih pogovorov ne potrebujejo. Kako se lahko le ob nekajletnih srečanjih v živo podružiš, kot bi bil že stari znanec? In naposled sem se spomnila na svojo drugo nosečnost, med katero sem govorila, da bo moški predstavnik dobil prav njegovo ime.
Treba je povedati, da sva z možem v letu, ko se je rodila Sofia bila na zgodnjo pomlad prav v Brdih. Zadnja (in prva, več ni šlo) nedeljska degustacija in nakup vin, se je zvrstila prav na domu petih sinov. Tistih, ki danes držijo očetov vinski sod. In če sem slavljenca še v sredo ob kazahstanskih zvokih nadlegovala, kakšen dress code se pričakuje (tega se moških sicer ne sprašuješ), me je razorožil, da bo on sproščeno nezapet, ženske pa naj le gledamo, da nas ne bo zeblo. Turobno dopoldne sva zapustila moje mesto, skupaj z meni ljubima Stanko in Alešem. Tako draga sta mi, kot bi nosili skupni dedni material in tako ljuba, kot bi se poznali že desetletja. Zakaj smo šele na poti ugotovili, da spimo pod isto streho in kako to, da sem spregledala odcep in nas popeljala še malo bolj v notranjost sosednje dežele ta hip sploh ni pomembno. Bil je dan poln zgodb in noč, polna ljubezni. Ne verjamete? Naposled sem sošolcu iz osnovne povedala, kako povšeči mi je bil tam v četrtem razredu, ko je sedel za mano. Pa mojemu ljubemu prijatelju in sošolcu, s katerim sva po domačih ulicah dirjala z našo katrco, ki si jo moral prižgati z žicami, ki so štrlele izpod volana. Bratovske ljubezni so najboljše, predvsem pa večne. Sledijo tiste prijateljske zaljubljenosti ob tem, ko se naposled spoznaš v živo. Tatjano, dajem prav tako pod svoj plašč. Tam je tudi sorodna duša Tanja, ki mi jo je le ob nekaj besedah odpeljal nekdo drug. Pa Martino, h kateri sleherno leto peljem moje (utrujene) mame in neustrašne strokovne sodelavke. Namreč, spoznanje, da imamo vsi, prav vsi, preizkušnje, ki nas tiščijo, žulje, zaradi katerih se ustavljamo in hrepenenja po lepšem, manj utrujajočem, nas prav nič ne razdvaja več. Povezuje boleče rane, da zmoremo. Saj veste, da sleherno življenje nosi svojo usodno brazgotino. To povem ženskam okrog mene. Še sanja se vam ne, kako se počutiš, ko rodiš posebnega otroka ali, ko prav običajen zapusti ta svet! Kužna izobčenost je v primerjavi z bolečino in odtujenostjo, ki jo čutiš do drugih, le piš vetra. Zatorej sem se v tej množici ljudi počutila lepše, kot včasih na domači zabavi. Tistih, ki pred vstopom niso odvrgli nazive, okorna priznanja in druga (za življenje samo) nepotrebne diplome, tako ali tako nisem opazila. In prepričana sem, da jih ni bilo veliko. Vsi smo bili tam, v varnem zavetju rojstnodnevnega lonca s preprosto dušo našega slavljenca. S srcem, ki bi se lahko bahalo, pa je tukaj le, da postori še kaj več. Človek, ki ima ob pogledu nazaj toliko za pokazati in ko se ozre še naokrog, lahko mirno obstane na svojih dveh pokončnih nogah. Roki prav gotovo ne bosta obmirovali, verjamem pa, da bo naposled zadihal in si oddahnil v objemu svoje Tine.
Bila je noč, kjer smo si pripovedovali zgodbe, na plesnem podiju skupaj bežali proč od strašljivih usod in na mizah trgali skupni kolač še toplega domačega kruha. Ko bom velika, bom imela prav tako praznovanje kot Stojan. Povabila bom vse ljudi, ki jih imam rada. Predvsem pa bodo tam tisti, ki bodo imeli radi mene. Računam namreč, da bo takrat zadostovalo le, da postojim in se prepustim.
foto: Petra Greiner
foto: Rene Gomolj
Živim v času, ko je dovoljeno vse in smo hkrati oropani lastne svobode. Vizualni trenutki nam ponujajo prizore lahkotnega ubijanja, brezzobega obglavljanja in mrtva telesa, posejana po ulicah, ki so še pred nekaj leti cvetele. Filme označujejo s priporočeno starostno dobo, svetujejo ogled v družbi staršev in socialna omrežja ščitimo pred preprosto goloto. Kaznujemo ženska oprsja, ki se s pornografijo ne srečujejo, umikamo zgodovino, ki ponuja sicer otroško goloto v povsem drugem kontekstu, vse pod pretvezo zaščite, ki je obsevana z moraliziranjem.
Živim v prostoru, ki ima krščanske korenine. Pravzaprav so te stare navade in nič kaj slabi običaji hote ali nehote v naših genih. Medtem, pa nas zmoti prijateljevanje duhovnika in ženske, ki živi skrito in tiho ob njem le zato, ker smo zaradi žuganja s prižnice in dvojnih meril že povsem utrujeni.
Živim nedaleč proč, stran od kraja, kjer na zidovih duhovnih hramov predvajajo filme o splavu, za katerega se v državi v kateri živim, lahko odloča ženska sama. Po zidovih, znotraj katerih govorijo o ljubezni, sprejemanju in odpuščanju. To poslušam tudi sama, kadar sedem tjakaj k nedeljski maši, ampak izven zunaj zidov le redko vidim iskreno sočutje. V spomin mi prihaja misel na ženske, ki so bile veliko pred svojim časom in so jih zavoljo zaščite lastnega ljudstva raje sežigali na grmadah. Govorijo mi o škodljivosti kontracepcijske zaščite, kot takrat, ko so trdili, da naravne metode zeliščarstva prihajajo od hudega. Pomislim celo, da so pri predvajanju pripeli napačen film in da so se želeli javno pokoriti za vsa grozodejstva, ki so prihajala iz njihovih vrst in so uničila preveč otroških, ne le mladih duš. Omemba primerov inkvizicijskih sodišč, bi bila morda celo preveč.
Živim v družbi, ki prizadete otroke sila težko vključuje medse. Zdravstveni sistem ne vključuje pomenka z drugo materjo posebnega otroka, da bi na tak način lahko spoznala prostor, v katerega jo nerojen otrok nehote potiska. Ji pa vsaj ponujajo tehnično in dovršeno podporo, ko se za takega otroka v svojem življenju preprosto ne odloči. Zavoljo drugih že živečih in povsem zdravih otrok ali preprosto, ker se v vlogi posebne matere ne vidi. Zanimivo je tudi, da lastne usode, v tem primeru prizadetega otroka, ne odobravajo niti duhovno visoka bitja. Namreč, posamezniku je treba sprejeti prav vse, kar mu na pot položi bog, univerzum ali usoda. Dandanes za slabiče ni prostora ne v pobožnih hramih, niti med duhovno sfero. S kaznijo pretijo oboji. Še v tem življenju, ob kakšni drugi preizkušnji ali v prihodnjem za tiste, ki verjamejo v reinkarnacijo. Danes je prostor le za superjunake.
Živim v zdravstvenem sistemu, ki od mene ne terja dodatnih vprašanj, ko iz kakršnega koli razloga odločim za prekinitev nosečnosti. Vedeti je namreč treba, da bodo posebni otroci – kljub odličnim preiskavam, ki ponujajo porodnišnice, še vedno pojavljali, kot tudi nezaželena nosečnost pri parih, ki poznajo naravne metode nadziranja rojstev otrok. V primerih, kjer poznajo čistost v zakonu (tudi to obstaja), pa je največkrat krivda za nastanek otroka malodane na strani ženske. Če povzamem naravne metode, lahko rečem, da se nenačrtovane nosečnosti pojavljajo tudi v primerih, ko posameznico skrbi, da bi se s konvencionalnimi metodami njeno telesno in duševno ravnovesje podrlo ali računa na moč meditacije in odganjanje vse preostale nerojene otroške duše, ki pritiskajo nanjo. Ženski v takih primerih ni več treba ležati na hladni bolnišnični postelji, ampak ji je ob tistih (še dovoljeni) tednih omogočen zdravniški pregled in popotnica z zdravili vred. Dostojanstvo je na tak način še kako omogočeno. Sterilizacija v letih, ko je ženska svoje otroke že rodila in se za nove ne odloča več, pa nič kaj bogokletna.
Živimo v obdobju, ko ženske še vedno mislijo, da je splav greh (tudi tiste neverujoče), čeprav se zanj odločijo iz čiste nuje, popolnega obupa ali druge brezizhodne situacije ob tem pa so tudi prepričane, da je odločitev za otroka ali njegovo zavračanje povsem v njihovem naročju. Pozabljamo na dejstvo, da ima otrok očeta in mater ter za rojstvo potrebuje privolitev obeh.
Živim med tolažniki, ki menijo, da bi bilo otroku bolje, če bi se rodil v neurejeno in sovražno okolje, kot pa, da se mati zanj ne bi odločila. Žuganje s prižnice priliva na tako žensko dušo še preveč ognja in ji govori, da telo pravzaprav ni njeno. Pušča jo povsem samo, ko klečeplazi in prosi za svoje dostojanstvo ali prgišče pomoči, čeprav mnogi molijo pred mrtvimi svetniki, različnimi inštitucijami a nje ne vidijo.
Živim med moralno čistimi ljudmi, ki si naše (očitno tudi moje in tvoje) otroke lastijo z argumentom, da jim želijo zanje vredno življenje. Skrbi jih prihodnost moje otročadi in si prizadevajo za ohranitev življenja, ob enem pa teptajo integriteto različnih oblik ljubezni, ki so tukaj (in sedaj) že med nami.
Živim v trenutku, ko si vsi lastijo moje telo. Poskušajo me prepričati, da na voznikovem sedežu sedi nekdo drug. Jaz pa vem, da se volana oklepajo moje roke, ki včasih posežejo po lesenem rožnem vencu in ob enem ponujajo dlan izgubljenim materam. Njihovo skrivanje za vzgojnimi ukrepi se mi gnusi, dasiravno želim ohraniti omikano držo. Želim si, da bi prenehali sežigati čarovnice in naj jih moje zdravstveno stanje ne skrbi. Ko bodo oznanjali pred občestvom želim, da bi na oder povabili žensko, ki je po tem, ko se je svojemu otroku povsem odrekla, izgubila del srca in tisto, ki je zaradi tega dejanja šla v svoje življenje naprej z lahkotnejšim korakom.
Živim v času, ko sem prepričana, da bi Jezus, ki ga želite na vsakem koraku posnemati, takšno početje obsojal in tempelj razdejal. Od kod vam pravica, da si lastite moje telo, ko pa imam občutek, da vam je mar le za moralo v imenu boga in ne za človeka samega?
Žena, mama treh otrok, fizioterapevtka, a ko zvečer ležem v posteljo sem samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie sem ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Zavod ne prikazuje nič novega, vendar odstira tisto, od česar družba obrača pogled.
