foto: Doris Markač
Medtem, ko vas skrbi izgled grobov, želim približati žalovanje staršev, ki so prezgodaj in prehitro izgubili svojega otroka. S Petro sva si delili podobno usodo, ko sem za njo priletela na ljubljansko pediatrično kliniko skupaj s svojo 14 dni staro punčko. Bojevali sva vsaka svoj boj. Točili solze na skrivnem in bili ob najinima otrokoma močni kot to po naravi skorajda ni mogoče. Ona je v tistem letu izgubila svojega edinega otroka in jaz se spominjam, da na pogrebu skorajda nisem mogla stopiti do nje. Spraševala sem se, kaj naj rečem. Bala, da bom ostala v njenem objemu, ker bi predčasno začela žalovati tudi sama. Večkrat ji prišepnem, da mi je utrdila pot, po kateri moram tudi sama, če mi je prav ali pa tudi ne. Tudi mene čaka prav to … Navsezadnje je smrt za petami vsem nam.
Pogovor sam je nastal v želji, da bi žalovanje staršev poskušali razumeti tudi vi, ki se jim velikokrat raje izognete. Vem, da je bolje iti mimo z bežnim pogledom, kot se ustaviti in se iskreno zazreti v njihove oči. Namreč, njihova bolečina je tako silovita, da zaboli tudi stoječega na drugi strani.
Poznava se še iz časov, ko je bilo z Jakcem skorajda vse v najlepšem redu, kdaj si na dolgi poti bolezni vsemu navkljub pomislila, da morebiti lahko umre?
Ob diagnozi rak je smrt vedno tam nekje. Včasih bližje, včasih daleč. Ampak vedno na dosegu. Četudi je veliko ozdravljenih in veliko srečnih koncev, si ob besedi Rak prikličeš ravno tisto zgodbo s smrtjo in nesrečnih koncev. Ure, dneve in mesece preživiš z otrokom v bolnici zaradi zdravljenja. Tisti redki trenutki doma so običajno še boj prežeti z bojaznijo in strahovi. Mogoče se smešno sliši, ampak sčasoma se počutiš varnejše v bolnici na tistih 2 kvadratnih metrih prostora ob sendviču na hitro iz bližnje menze. Smrt vsakega otroka z rakom se te dotakne. Sebično si vesel, da tvoj ni na njegovem mestu z upanjem, da se bo vaša zgodba veliko bolje končala. Ne pravijo zaman, da upanje umre zadnje. Ne glede na to, da me že dalj časa dušila slutnja, da je bil lanski Božič Jakčev zadnji, sem upala do zadnjih njegovih izdihljajev.
Kdo je bil zate ob prvih minutah in urah tisti, ki ti je lajšal bolečino in kako je pomembno je samo slovo?
Naši družini so nesebično pomagali ljudje, ki sva jih z možem le bežno poznala ali pa tudi popolni neznanci. Za bližnje sorodnike je bilo pogosto preveč boleče gledati našo žalost, trpljenje in strah, bili so v skrbeh zame in moža, v skrbeh za Jakca in se hkrati borili z lastnimi tudi bolečimi občutki. Takšne situacije niso enostavne. Na splošno se izogibamo nesrečnih, žalostnih ljudi in neprijetnih čustev. Ravno zato je težko nekomu v taki situaciji stati ob strani. Zadnji trenutki so nepozabni, »na živo« zarežejo v srce. A ko poslušam in spremljam na različnih forumih druge mame, ki so zaradi različnih vzrokov izgubile svoje otroke, vidim, da je ta trenutek bil tudi zelo dragocen.
Še zadnjič stisniti otroka s sebi, ga objeti v zadnjih izdihljajih, je težko, boleče, a tudi neprecenljivo. Še težje je bilo zapustiti prostor (Jaka je umrl v bolnici), pobrati njegove stvari in ga še zadnjič objeti v slovo. Koraka čez prag sobe ne bi zmogla brez Tatjane Samec in Joan. Nekaj dni je vse potekalo v megli. Jokala sem kot dež za vsak prejet in poslan sms, še dobro da je moja mama prevzela skrb za gospodinjstvo, sicer najbrž tudi jedla ne bi več. Takrat razmišljaš, da je itak vseeno, če še tebe pobere.
Obe opažava, da denimo v Ameriki starši fotografirajo svoje otroke, ko umrejo. Tudi celotna družina skupaj. Se tega poslužujemo tudi pri nas? Smo bolj zavrti ali le premalo odprti, da bi le-to pokazali ljudem, ki jim zaupamo?
Pri nas je smrt še vedno tabu. Na splošno imamo nekaj pravil glede pogreba, kar pa se tiče žalovanja, prevladujejo predsodki, tudi zato, ker se o žalostnih stvareh ne pogovarjamo radi. Na splošno velja prepričanje, da ženske bolj žalujejo kot moški, kar pa še zdaleč ni res. Tudi predstava, da morajo žalujoči nujno izgledati žalostno, poklapano in depresivno je zelo zasidrana. Nekoč sva z mamo iz Ukrajine preko spleta razpredale o tem, kako je, nam, Slovanom, težko žalovati, in kako je staršem drugod veliko lažje. Pa naju je švedska mama takoj postavila na realna tla, ko je napisala, da je pri njih zelo podobno. Tako, ko se pogovarjam, ima vsako nacija neka nenapisana pravila, ki bi se jih moral žalojoči obvezno držati, sicer te zlahka proglasijo za norega. Ne glede na to, so na splošno Američani do žalovanja mogoče bolj odprti. Slike umirajočih, ki se nam v sodobnem času zdijo morbidne, pomagajo zapolniti praznino. Slike umrlega z družino so bile v prejšnjem stoletju tudi pri nas in še posebej v Angliji in Franciji nekaj povsem običajnega. Američani v svoji odprtosti prestavljajo meje glede žalovanja (npr. praznovanje rojstnega dne umrlega otroka; retuširanje počitniških slik z vstavitvijo podobe umrlega otroka in podobno), a na drugi strani pa je prav med Američankami veliko nezdravega, patološkega žalovanja.
Kakšna je vloga Hospica pri žalovanju staršev? Spomnim se, da je ob slovesu Sinjine sošolke bila njihova članica naslednji dan v razredu tista svetla luč, ki je otrokom smrt razložila, kot nekaj, kar preprosto spada v življenje samo.
Pomoči žalujočim staršem je v Sloveniji zelo malo. Pa še ta pomoč ni avtomatska, ampak jo moraš, če želiš, sam poiskati. Čakalne dobe pri psihologih in psihiatrih so precej dolge, običajno, če malo potarnaš, te stlačijo v prvi prost termin. Društva staršev otrok z rakom iz tujine (npr.v Avstriji, Srbiji) imajo podpore skupine za žalujoče mame, očete in sorojence. Leta 2012, pol leta po smrti sina, sva se z možem udeležila regionalnega srečanja staršev otrok z rakom v Beogradu, je bila tudi zaradi naju ena izmed tem izguba otroka. Takrat sva tudi prvič lahko v živo govorila z nekom, ki je prav tako izgubil otroka zaradi raka. Vsa sreča, da obstaja Hospic! Razgovori z ga. Nado so nama z možem pomagali sestaviti nek okvir in narediti korak naprej. Tudi pogovori z določenimi prijatelji so bili zelo in (se še) zdravilni. S prijateljico sva imeli trletni ritual nedeljskega sprehoda – ob preklah, dežju in snegu.
Okolica največkrat ‘zmrzne’ ob soočenju starša, ki mu je umrl otrok. Ne vedo čisto točno, kaj naj rečejo. Kakšne so bile reakcije ob pogrebu ljudi okrog tebe in kaj bi si res želela?
Samega pogreba se medlo spomnim. Vso organizacijo je prevzel mož, za kar se mu zelo hvaležna. Na plan pridejo le neki drobci, npr. govor Marjana, Randija in učiteljice. Mislim, da vseh, ki so mi takrat izrekli sožalje, nisem niti registrirala in se jih ne spomnim. Še sedaj mi kdo reče, kako je bilo mistično, lepo, čarobno na pogrebu in koliko ljudi je prišlo. Nič od tega nisem opazila. Če pogledam nazaj, je bila moževa ideja, da pogreb narediva odprt in ne le v ožjem družinskem krogu, zelo dobra. Kljub množici ljudi na pogrebu in kupici izraženih sožalj, se je še po letu dni dogajalo, da me je kdo ustavil na cesti in povprašal po Jakčevem zdravju. To boli, ker misliš, da cel svet diha s tvojo bolečino. Pa ne. Dihajo s teboj nekaj časa, potem pa zaživijo svojo zgodbo, kar je normalno. Ti pa … ostaneš še nekaj časa nekje v vakumu.
Smrt otroka se dotakne vseh, četudi v zgodbo nisi posebej čustveno vpleten. Lasten odnos do smrti se zrcali že pri izrekanju sožalj kot tudi v odnosu do žalujočega. Še vedno mi doni v ušesih tole napisano sožalje: »kot mama štirih otrok ti izrekam globoko sožalje, sedaj ko nisi več mama in je tvoj svet črn in žalosten …«
Če otroka ne moreš fizično objeti, ker je tam nekje zunaj dojemljivega, a potem nisi več mama? Američanke so me naučile, da mama ostaneš za vedno, si pač mama otroku iz nebes. Tudi izjave: «sedaj več ne trpi, se je rešil«, »mu je bilo usojeno«, »to je tvoja karma« … lahko zelo bolijo. Zelo boleče je tudi, ko ljudje vpričo tebe govorijo o tvoji izgubi tako, kot da nisi prisoten. Na nekem srečanju med odmorom sva s kolegico šle na kavo in cigaret. Pa je k nama prisedla udeleženka srečanja, ki je poprej nisva poznali in kolegica začne razlagati novi znanki, kako sem izgubila otroka in da sedaj ne ve, kako naj se obnaša do mene. Seveda je pogovor takoj zamrl. Včasih sem bila tudi v poziciji, da sem druge tolažila, ko so se z menoj pogovarjali o moji izgubi. Pogosto, predvsem v prvem letu, sem se počutila kot neka slaba vest ob kateri se, predvsem mame, spomnijo, kaj so pozabile ali kako so napačno ravnale od izbruhu svojih otrok.
Kaj si želimo žalojoči starši? Včasih je težko odgovoriti čisto natančno, saj niti sami ne vemo. Normalno vedenje okolice, torej tudi debele šale in maile z bedarijami, z upoštevanjem, da včasih lažje, drugič težje govorim o sinu. Ampak o sinu želim govoriti. Najhujše je, ko ljudje pričakujejo od tebe nekaj določenega in točno na tak način ko si zamislili, ker menijo, da ti bo to zeeelooo pomagalo. Recimo, prijateljica je mnenja, da moram o žalosti, o mojih občutkih, izgubi, čim več govoriti (seveda z njo), saj mi bo tako lažje.
Zakaj ljudje mislijo, da bo z leti žalost manjša in kako je s to bolečino v resnici?
Res je – velja prepričanje, da je z leti žalost manjša in izgubo oziroma smrt otroka preživiš. Od tod tudi nasveti: »pojdi preko«, »začni že enkrat živeti«, »obrni nov list«, »živi za živeče otroke« in podobno. Resnica pa je, da smrt otroka pusti veliko luknjo, ki je nič ne more nadomestiti. Zmotno je tudi mišljenje, da ko greš skozi vse faze žalovanja, ne žaluješ več in si se z izgubo, smrtjo otroka, sprijaznil. V bistvu je tako, da ko preideš vse faze, ti je lažje le prebroditi naslednji cunami žalosti, ki te lahko zajame kjerkoli. Sčasoma luknja ni manjša, samo naučiš se z njo živeti. Naučiš se tudi, kako ob tvoji izgubi in žalosti ločiti lastna občutja od občutij drugih.
Kar nekaj žalujočih staršev ima s tem težave, tudi zaradi neprimerne reakcije okolice, saj okolica prelaga odgovornost in krivdo za čustva na žalujoče starše: «Ti (tvoj otrok in tvoja žalost) si kriv, da sem slabe volje in zamorjen.» Vsak je sam odgovoren za svoja čustva. Če nam kdo pokaže jezik, sicer rečemo, da smo jezni nanj. Ampak jeza je naše čustvo in ne od osebe, ki nam kaže jezik. Pravijo, da traja od enega do 5 pet, da predelaš in preideš vse faze žalovanja. Raziskave kažejo, da se patološko žalovanje pojavi pri osebah, ki (zavestno) niso prešle vse faze v obdobju 7 let. Kje pa je meja? Težko rečem. Vsako žalovanje je individualna pot. Priporočila so, da si žalujoči vzame čas, kolikor ga potrebuje.
Glede na dejstvo, da delaš z otroki, ti je zaradi tega sedaj po smrti težje? Kaj je tisto, kar te je premaknilo naprej?
Ne. Delo z otroci mi ni težje. Ljudje zmotno mislijo, da te otroci (tako sorojenci kot tuji otroci) spominjajo na sina. Spomine prikličejo drobne stvari, ki se utrnejo tako rekoč mimo grede. Res pa je, da se na začetku težko gledala Jakčevo majico, ko si je oblekel nečak. Ali pa pogled na Meda Zdravilka, ki ga je božala nečakinja. Ti je hudo, ampak ko vidiš z kakšnim zanosom in veseljem čuvata Jakčeve stvari, ti postane pri srcu toplo. Ne vem, kaj je tisto, kar me je premaknilo naprej. Pravzaprav ne vem, če sem se premaknila naprej. Včasih se mi zdi, da se je moj svet ustavil in stopicam na mestu, zemlja pa se še kar vrti naprej. Marsikdo mi reče, da sem pogumna, neustrašna ali da sem se spremenila na pozitivno. Moje življenje se zdaj deli le na dve obdobji: pred in po smrti.
S smrtjo otroka se ti življenje postavi na glavo, na novo se postavijo vrednote, za marsikaj se ti začne »gladko fučkati«, mnogo lažje kaj vržeš čez ramo. Ne želim več biti stara Petra, ki se je za vse zelo nervirala in ki ji je bilo blazno pomembno, kaj si ljudje mislijo. Na koncu spoznaš, da si pomemben le ti sam. Ti boš tisti, ki bo čez desetletje ohranjal spomin na umrlega otroka. Včasih ljubim ves svet, ker je Jaka bil del njega, včasih pa sovražim, ker mi ga je ta isti svet vzel iz mojega naročja.
Kaj bi porekla staršem, ki (hote ali nehote) prihajamo za teboj? Namreč na mnogih mestih lahko slišimo, da je smrt otroka nekaj najhujšega, kar se ti v življenju lahko zgodi.
Ja. Najhujše je zreti v otrokov grob. V življenju sem videla in doživela marsikaj in ni hujše stvari od tega. S smrtjo otroka zamrejo tudi določene sanje, npr. o tem, kako bom pazila Jakčeve otroke in družinski načrti. Kot se pogovarjam z mamami iz vsega sveta, je najhujša smrt tista, ki je nenadna, brutalna in nepričakovana tudi zato, ker se nimaš časa v ključnem trenutku posloviti od otroka. Na smrt otroka se ne moreš pripraviti, pa naj si še tako prepričan. In tudi ko misliš, da bi ga lahko spustil iz objema, je to sakramensko težko in boleče. Tisti zadnji trenutki so zelo pomembni, tako za odhajajočega otroka kot za starša.
Kje je tvoje žalovanje danes?
Težko rečem. So dnevi, ko Jakca zelo pogrešam. So dnevi, ko sem zakopana v delo in nimam časa razmišljati preveč. Prvo leto sem v svoje delo vlagala vso energijo, saj se mi je zdelo, da je le kariera tista, ki je od mojega razpadajočega življenja ostala nekako nedotaknjena. Zbodlo me je sodelavkino mišljenje, da kot žalujoča mama ne morem v službi biti uspešna in produktivna, ker sem pač v procesu žalovanja. Ampak delo je bila stvar, ki me držala pokonci! So dnevi, ko preklinjam svet! So trenutki, ko bi zavrtela čas nazaj. Vedno manj pa je trenutkov, ko sem preveč melanholična in ne vidim mavrice pred seboj. Bolj prisluhnem sebi, se lotim teka ali ustvarjanja nakita, grem na zabavo ali pa tudi ne. Ali, kot je nekoč rekla Kazimira Lužnik: »Najtežje mi je bilo, ko mi je umrl sin. Miha, če si ti odšel, bom pa jaz tekla.« Viharji te naredijo močnejšega.
Veš, da ne mine niti dan
Ko si želim vsaj sredi sanj
Da bi znal na drugi svet
Poslat poljub in par besed
In če bi bil tak dedek Mraz
Ki bi znal vrteti čas
Bi ga zavrtel nazaj
In te vrnil spet med nas
Dal bi ti srce
Da bi bilo za oba
In potem bi te zbudil
In potem bi te objel
In stisnil k sebi
(Zoran Predin)