Psiha in politika

Posted on 22 oktobra, 2019 by Ana Drevenšek under psiha in družba

Ukvarjanje z notranjim in zunanjim svetom sta v naši družbi močno ločena in polarizirana. Na delavnicah za osebno rast, duhovnih delavnicah in psihoterapevtskih skupinah ni mogoče slišati besede o političnih temah, če pa že, pa s pokroviteljskim tonom in psihologiziranjem (npr., da so aktivisti infantilne osebe, ki projicirajo v državo/družbo starševsko figuro in od nje pričakujejo rešitve svojih težav, namesto, da bi odrasli; ali pa bolj poduhovljena: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu,” češ, ukvarjanje s političnimi temami nima smisla, potrebno je dvigniti “kolektivno zavest”, itd). Po drugi strani aktivistično nagnjene osebe na osebe, ki veliko časa in energije posvetijo ukvarjanju s sabo (v psihološkem in duhovnem smislu), zopet gledajo kot na egoistične osebe, ki ne zmorejo videti onkraj svojega malega sveta, čutiti sočutja in solidarnosti do soljudi ter le-to preliti v delovanje.

To ločitev resnično obžalujem in menim, da je povsem nepotrebna, celo škodljiva. Čas je, da se področji prepleteta, kajti obe dejavnosti (ukvarjanje “s sabo” in ukvarjanje “z družbo”) sta ključni, če želita biti uspešni. Pričujoči članek posvečam prav temi združitve obeh usmeritev.

Apolitičnost, apatija

Kateri so razlogi, zakaj se ljudje ne ukvarjajo s politiko? Kot ugotavlja eden od teoretikov postmodernega, F. Jameson, v postmodernem času ne zmoremo dojeti našega položaja kot posamezniki v globalni mreži mednarodnega kapitala. “Ta prostor je postal ne-predstavljiv (unrepresentable) in dojeti smo zmožni samo naše najbližje okolje,” pravi Sean Homer. Zaradi tega smo po Jamesonu izgubili zmožnost za distanco, še posebej kritično distanco. Naša telesa so izgubila “prostorske koordinate”. (Hauke, 2000) Eden od najpoglavitnejših razlogov torej je, da ljudje preprosto ne moremo zaobjeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo in struktur moči, ki proizvajajo okoliščine, v katerih živimo. Feministična teologinja Elisabeth Schüssler Fiorenza to izgubljenost in izgubo kritične distance odlično opiše preko prikaza, kako delujejo sodobni mediji:

“Globalni medijski diskurzi so vzpodbudili razvoj multinacionalnega gospodarstva, ki je porodilo korporativni internacionalizem, s svojo storitveno industrijo na Zahodu in preselitvijo industrijske proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ta gospodarski razvoj gre z roko v roki z “informatiko dominacije”, ki si prizadeva za discipliniranje eksplozije komunikacijskih tehnologij preko nadzora nad informacijami.
Vsakič, ko prižgemo televizijo, srečamo svoje sosede v “globalni vasi”. /…/ Eksplozija telekomunikacij, hitrega prevoza ter masovnega turizma so iz nas naredili poslovne partnerje v globalni vasi. Poročanje o narodnih in mednarodnih ekoloških katastrofah, grožnjah jedrskih nesreč ter biološko-kemičnem vojskovanju, lakoti, okupaciji ter političnih in religioznih preganjanjih bi moralo povečati naše zavedanje o globalni medodvisnosti ter našo odločitev, da najdemo poti izboljšanja pogojev za naše “sosede” v globalni vasi.
Toda, to se večinoma ne zgodi. Nasprotno, eksplozija informacij je namesto k duhu odgovornega globalnega državljanstva porodila težnje k političnem protekcionizmu, nacionalističnem izolacionizmu. Ti učinki so posledica nadzora nad “novicami”, ne z odkrito cenzuro, temveč s prenasičenostjo, razširjanjem in regionalizacijo informacij. Mediji trdijo, da o “dejstvih” zgolj poročajo, da jih ne oblikujejo. Tako bralcem ali gledalcem ne omogočijo, da bi kritično opazovali proces konstrukcije teh “dejstev”. V splošnem med posameznimi dogodki, ki jih izberejo za “novice” tudi ne naredijo sistemskih globalnih povezav. Nekega dne slišimo o potresih na Filipinih, drugič o vojni v Bosni, vojni diktaturi na Haitiju ter lakoti v Somaliji. Naslednji dan je vse to pozabljeno, kot da bi bilo sprano z obličja zemlje. “Novice” središče pozornosti premaknejo k “nezakonskim” otrokom, najstniškim mamam, gospodarskim težavam v Rusiji, uličnem kriminalu v Chicagu, težavam na Castrovi Kubi, obisku nemškega kanclerja v Washingtonu ali k nezaslišanem Arafatovem vedenju, ki ogroža palestinsko-izraelski mirovni sporazum.Mediji nas vsak dan obsujejo s poročili o novih katastrofah, ki se dogajajo po svetu. Javnost zasičujejo s prenašanjem neskončnih govorov politikov in intelektualnih strokovnjakov, ki so izurjeni v mistificiranju, namesto v razjasnjevanju politične prepletenosti naših življenj.
Učinek torej, ki ga imajo “Novice”, ni povečanje globalne zavesti, mednarodne pismenosti, človeške solidarnosti ali aktivnega prispevka k razreševanju takšnih problemov. Namesto tega medijski diskurzi ustvarjajo veliko tesnobo in občutek popolne nemoči spričo takšnih kompleksnih problemov. Gojijo tiho resignacijo in ustvarjajo politično paralizo, ki se ukvarja s skoraj ničemer drugim, razen s preživetjem. Mediji ta konzervativni politični učinek dosežejo preko širjenja novic, ki regionalizirajo človeško trpljenje. Redko ponudijo kritične sistemske analize, ki bi ponudile povezave med našimi življenji in življenji ljudi tisoče kilometrov stran – ali celo tistih, ki živijo v naši soseščini.”
Elisabeth Schüssler Fiorenza, Jesus: Miriam’s Child, Sophia’s Prophet, Critical Issues in Feminist Christology (poudarki so moji)

Podobno misel izrazi dr. Jana Rošker v knjigi Na ozki brvi razumevanja (o medkulturnih študijah): “Postkolonialne študije izvirajo iz dejstev, ki sicer merodajno opredeljujejo dani trenutek našega planeta, vendar jih večina ljudi – zlasti tistih iz “centra” – ne more ozavestiti.”

Jungovski psihoanalitik James Hillman poudarja podobno: v prvi vrsti ne gre za to, kaj narediš, ampak kako razmišljaš. Treba se je vprašati, ali je naš davkoplačevalski denar porabljen za dobro naše skupnosti ali za vojno na drugem koncu sveta? (Hillman govori z gledišča ZDA politike, a tudi mi si lahko postavimo podobna vprašanja.) Potrebno je preizpraševanje naših idej, ne političnih programov, ki jih tako ali tako pišejo ljudje, ki jim ne zaupamo.

Ozračje namerne nerazumljivosti delovanja političnih razmerij, ki ga opisuje Schüssler Fiorenza, ustvarja posameznike še posebej dovzetne za različne ideologije, temelječe na primarnih čustvih in naslavljajoče najbolj temeljne preživetvene strahove. O tem je dve zajetni knjigi napisal Karel Gržan (Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 1. zvezek; 2. zvezek; predstavitev knjige – pogovor s Karlom Gržanom, ki ga vodi Desa Muck, si lahko ogledate tukaj). V knjigah podrobno razodene Interes, kot ga imenuje (in ki je ekonomske narave), ki z namenom ohranjanja statusa quo, ki mu služi, odvrača pozornost ljudi od sebe tako, da jih polarizira v nasprotujoče si ideologije. Ljudje se nato ukvarjajo z delitvami mi-oni, namesto da bi spregledali nadideološko, ekonomsko gnan sistem, ki usmerja politična dogajanja. Ljudje na primer glasujejo o tem, ali se lahko poročijo tudi neheteroseksualni pari, medtem ko se vprašanje pravične porazdelitve imetja in trajnostnega odnosa do narave ureja samo od sebe; ne v korist ljudi, temveč v korist tistih, ki imajo v rokah vzvode ekonomske oblasti.

Jungovski psihoanalitik, akademski profesor, politični svetovalec in aktivist Andrew Samuels pa prepoznava tudi drug izvor politične apatije, o čemer piše v svoji knjigi A New Therapy for Politics? (Nova terapija politike?). Po njegovem ne izvira nujno iz nevednosti, izgubljenosti in nerazumevanja političnega ustroja, temveč iz močnih občutkov nemoči. Posamezniki razumejo vzroke trenutne situacije in so tudi že poskušali delovati v smer sprememb, toda niso bili uspešni. Zaradi neuspeha izgubijo vero v možnost spremembe in poniknejo v resignacijo in nemoč, ki na zunaj deluje kot apatija.

Pri vzrokih za apolitičnost pa je potrebno tudi kritično ovrednotiti gibanja za “osebno” in “duhovno rast”. Kritični moramo biti, kadar že obstoječo apolitičnost (bodisi zaradi nerazumevanja, bodisi zaradi občutka nemoči) poglabljajo, češ, da je najprej potrebno delati na sebi in se potem v družbi stvari same uredijo (ali kakršnikoli drugi nauki). Kadar gibanja širijo takšno miselnost, so škodljiva in ljudi pasivizirajo. Prispevajo k statusu quo in ne prispevajo k celostni človekovi rasti, ki neizbežno vključuje tudi njegovo “politično žival” in njegovo mesto v skupnosti. James Hillman je v knjigi Imeli smo sto let psihoterapije, svetu pa se še zmeraj slabša poudaril ta pasivizirajoči element psihoterapije (ali katerekoli druge prakse osebne rasti). Pravi, da v psihoterapiji klienta terapevt nikoli ne obravnava kot državljana, ampak zgolj kot žrtev (njegovih travm). Toda biti “politična žival” je temeljna poteza človeka in človek bi v terapevtsko sobo moral najprej stopiti kot državljan. Biti državljan je tudi poteza odrasle psihologije; imeti zavestni odnos do tega trenutka in tega prostora ter biti zmožen občutka svoje povezanosti z družbo in svoje moči v družbi je poteza odraslega človeka. Apolitizacija posameznikov je po Hillmanovem mnenju njihova infantilizacija. “Ne volim, saj je to nekaj večjega od mene, kar me presega,” je po Hillmanovem mnenju posledica terapevtskega ukvarjanja z “notranjim otrokom”, ki ima na odraslo osebo infantilizirajoč vpliv in ne terapevtskega. Intervju z Jamesom Hillmanom o psihoterapiji in političnem udejstvovanju lahko poslušate tukaj.

V krogih osebne rasti, še posebej krogih novodobne duhovnosti je gojenje in idealiziranje regresiranih stanj sicer zelo pogosto. Deloma je v tej težnji možno prepoznati individuacijski impulz, ki želi z nežnostjo, prizanesljivostjo, sočutjem do sebe omogočiti osebnost rast; to je legitimno in tudi v začetnih fazah osebne rasti potrebno. Težava je, kadar se te faze ne preraste in se v njej vztrajno zastaja. To je idealizacija t.i. oceanskih stanj zavesti, regresiranje v prvobitno nezavedno stanje, stanje nezavedne enosti, ki označuje nediferencirano zavest, zlito z nezavednimi vsebinami, t.i. blissfull ignorance (blaženo nevednost). To je stanje, ki je v jungovski psihologiji znano kot stanje uroborosa – mitološke kače, ki grize v svoj rep. Označuje ga želja po materinskem objemu, ki poteši vse potrebe in omogoči miren spanec – spanec!

Andrew Samuels pa identificira še en razlog, zakaj je ukvarjanje z duhovnostjo lahko nevarno in pasivizira našo političnost. Pravi, da gre za senčno plat duha; nekaj v duhu je namreč trajno neprizemljenega in ta trajno neprizemljeni element duha nas dela odrezane od tega trenutka in prostora, od soljudi, od čustvenega in intelektualnega odziva na svet. Samuels pravi, da duhovni ljudje pogosto izražajo do trpljenja ravnodušnost. Druga senčna plat duhovnosti je elitizem (npr. sindrom izbranosti, večvrednosti kompleks zaradi duhovne “zrelosti”, itd).

Če torej psihoterapija ali druga gibanja želijo človeka zares pripeljati v odraslo psihologijo, morajo nagovoriti tudi njegov odnos do sveta in pomen le-tega ne minimalizirati ter psihološko/duhovno reducirati.

Individuacija in političnost

Christopher Hauke, jungovski psihoanalitik in akademski profesor, v svoji knjigi Jung and the Postmodern: Interpretation of Realities (Jung in postmoderno: interpretacija stvarnosti) zdravilo naše izgubljenosti v postmodernem stanju prepozna v samem strupu, ki nas je v takšno stanje pripeljal: v vzpostavljanju globalnih povezav. Elektronsko krčenje sveta, ki nas je povezalo z vsemi, nas po eni strani homogenizira, dela vse enake, po drugi strani pa nam omogoči komunikacijo na ravni, ki prej ni bila mogoča. Lahko vzpostavljive in raznovrstne povezave nam omogočajo v medosebnih odnosih tisto, kar je tudi cilj individuacije: rehabilitacijo posameznika, drugačnosti in pluralnosti ter hkrati tesnejšo povezanost z drugimi.

Skozi individuacijo se prebujamo iz uroborične nezavesti in vzpostavljamo kritično distanco do nezavednih vsebin; npr do psihičnih kompleksov, ki so nas dotlej s svojimi omejujočimi in nefunkcionalnimi prepričanji omejevali in povzročali težave. Z okrepljeno zavestjo jih laže objektivno opazujemo in se ne istovetimo več z njimi. Pridobimo možnost izbire. Do svojega nezavednega vzpostavimo odnos, svoboden, kritičen in reflektiran odnos do naših notranjih impulzov, zaradi česar lahko bolj polno živimo. Ko pa se tako rafinira naša zavest, laže tudi vzpostavljamo kritično distanco do “zunanjega” sveta. Tako kot naše psihične vsebine ne preplavljajo več naše zavesti in ne spodbijajo njene moči in svobode, tako se tudi lažje znajdemo v zunanjem svetu in lažje prodremo skozi tančice ideologij ter se dokopljemo do sistemskega razumevanja družbeno-politično-ekonomskega ustroja. Hillman nakaže tudi, kako nas takšno sistemsko razumevanje sveta (razumevanje povezav med fenomeni in ne zgolj izgubljenost v preplavljajoči masi med seboj navidezno nepovezanih faktov, kot pravi Schüssler Fiorenza) opolnomoči tudi na psihološki ravni. “Če svoje trpljenje postavimo v kontekst trpljenja sveta, svoj zakon postavimo v kontekst disfunkcionalnih družin in življenj moških in žensk in vsega drugega, kar se dogaja v svetu, dobimo drugačen pogled nanj. Dobimo več poguma in nismo več tako osrediščeni sami nase,” pravi Hillman. Kot ugotavlja mnogo naprednih psihoterapevtov, psihoanalitikov in drugih psihopompov (spremljevalcev duše), vse naše trpljenje ne izvira iz našega otroštva in iz naših osebnih psihičnih konstitucij; pogosto trpimo zaradi neprijaznosti ekonomskega sistema, družbenih vrednot in drugih kolektivnih dejavnikov.

Politična energija in politična moč

V individuiranem posamezniku (človeku, ki je zakorakal na pot individuacije) se sprosti več “politične energije”. To je izraz Andrewa Samuelsa, s katerim označi “idealizem, imaginativni in vizionarski fokus na politične probleme z željo doseči ustvarjalni učinek na te probleme”. Politična energija se sprosti, kadar izstopimo iz politične apatije. Iz politične apatije pa po Samuelsu izstopimo, ko se sprejmemo kot “dovolj dobre”. Tako kot morajo biti starši “dovolj dobri” (“good enough”) in ne popolni (pomemben doprinos razvojnega psihoanalitika Donalda Winnicotta), tako moramo tudi ljudje v odnosu do politične situacije zavzeti držo “dovolj dober”. To pomeni, da nismo perfekcionistični, od sebe ne pričakujemo popolnih uspehov in rešitve vseh svetovnih težav, temveč da zmoremo praznovati majhne korake ter da nas neuspehi ne potolčejo, ampak jih sprejmemo kot del poti.

Osebe z veliko politične energije so pristno sočutne, imajo bogato ustvarjalno domišljijo, predanost, idealizem, pravi Samuels. Po pravilu so to osebe, ki nimajo veliko politične moči. Politična moč označuje “nadzor nad viri, kot so zemlja, voda, nafta – ali informacije in podobe.” Toda ljudje s politično močjo nimajo domišljije, integritete in novih idej, pravi Samuels. Tega pa imajo ljudje s politično energijo v izobilju. Kar je najvažnejše, je, da se ljudje s politično energijo ne ustrašijo dejstva, da jim manjka politične moči, da se oklenejo drže “dovolj dober” ter vztrajajo v svojih prizadevanjih!

Družbena in demokratična duhovnost

Zevs se spusti nad Danae v obliki zlatega dežja. Za mitološki kontekst zlatega dežja preberite zgodbo o Meduzi.

Njihovo politično delovanje (v aktivističnih skupinah, javnem ozaveščanju, lobiranju pri predstavnikih “oblasti”, itd) je namreč pogosto duhovna izkušnja, pravi Samuels. To izkušnjo imenuje “družbena duhovnost”. “Obstaja nekakšen duhovni dež, ki se spusti na tiste, ki se politično angažirajo z drugimi. Ta dež imenujem odgovornost,” zapiše Samuels. Ta duhovni dež je hranljiv in krepi našo politično energijo in našo človeškost.

Ko se krepita naša človeškost in naša politična energija, prihajamo vedno bolj v stik z demokratično duhovnostjo. Tako Samuels imenuje “povrnitev ideje absolutne enakosti v vse agende – osebne, politične in klinične.” Tradicionalno je bila absolutna enakost imenovana “enakost v očeh Gospoda”. “Demokratična duhovnost postavi pojem absolutne enakosti, v vsej njegovi nepraktičnosti, nazaj na agendo,” se lepo izrazi Samuels. Če nas zaustavijo praktičnost, “realističnost”, “zdrava kmečka pamet”, ne pridemo dlje od obupa spričo jeklene politične moči. Zato napojeni z zlatim dežjem svetimo drug drugemu in prodirajmo vsem oviram navkljub!

Ženskost

Posted on 15 maja, 2019 by Ana Drevenšek under ženskost

Kaj sploh pomeni ženskost, kaj to sploh je? Ali sploh obstaja? Že nekaj časa je veliko slišati o ženski energiji in ženskosti, o tem, kako smo izgubile stik z njo in kako se je potrebno k njej vrniti. Takšno razmišljanje se mi zdi problematično in celo nevarno (prvi del članka), hkrati pa se mi zdi vredno globlje pogledati, kaj je pravzaprav mišljeno, kadar se govori o “ženskosti” ter raziskati, ali obstaja drugačno pojmovanje ženskosti, ki bi ženskam lahko koristilo (drugi del članka).

“Ženska” in “moška” “energija” ter “prave ženske” in “pravi moški”

Najprej se obrnimo k problematičnosti. Problematičen je sam koncept vračanja, ki predpostavlja, da je obstajal pretekli čas, ko smo ženske bile povezane z žensko energijo, zdaj pa smo ta stik izgubile. Pogosto se za to krivi feminizem in emancipacijo ženske. Kaj vse je narobe s tem? Prvič, zlatih časov nikoli ni bilo. (Morda daleč nazaj v zgodovini so obstajale egalitarnejše družbe; arheologi in zgodovinarji imajo glede tega deljena mnenja.) Bil je patriarhat, v katerem so bile ženske podrejene in drugorazredne, ali pa celo razosebljene in popredmetene, lastnina. Da, bile so matere, ampak ne iz veselja in ljubezni, temveč ker se rojevanju niso mogle izogniti, prav tako pa je bilo materinstvo edina kulturno sprejemljiva vloga za ženske. Materinstvo je bilo za ženske zgodovine kletka. Zato so zgodnjekrščanske ženske z veseljem sprejemale krščansko sporočilo o duhovni vrednosti spolne čistosti (deviškosti) in srečne postajale redovnice, menihinje in puščavnice; tako so lahko ubežale omejujoči in nesvobodni vlogi žene in matere ter živele samouresničeno življenje. Zato iz dvatisočletne zgodovine Evrope največ ženskih imen poznamo prav iz cerkvenih vrst – vrst svetnic, redovnic in duhovnih učiteljic – ker so bile skoraj edine, ki so se lahko ukvarjale s področji izven gospodinjenja in materinjenja.
Nostalgično hrepenenje po zlatih časih, ko so obstajale “prave ženske” in “pravi moški” je torej zgodovinsko netočno in je bolj psihološka fantazija.
Druga toksična zmota je, da je za “pomanjkanje ženstvenosti” kriv feminizem. (Uf, to boli že samo zapisati.) Gibanje za osvoboditev žensk (women’s liberation movement) si je prizadevalo (in si še prizadeva) prav za osvoboditev žensk iz okoliščin, opisanih zgoraj. Prizadeva si za polnopravnost ženske v družbi (možnost dedovanja, izobraževanja, udeleževanja volitev ter kandidature, možnost posedovanja lastnine, itd.), pa tudi za notranjo svobodo ženske – za osvoboditev od strupenih spon ponotranjenega patriarhata, za zmožnost, da ženska odvrže vse nalepke in identitete, ki so ji nalepljene od zunaj, da se preneha identificirati glede na svoje odnose in začuti svobodo svojega bitja navznoter in na zunaj. Žensko gibanje je ženski dalo tako družbeni kot notranji prostor, da je svobodna, se raziskuje in izraža. Torej je tudi to drugo prepričanje, da je ženska z emancipacijo izgubila svojo “ženskost” zgodovinsko netočno in toksično.
Morda s to zgodovinsko naivno in nevarno zmoto ljudje poskušajo razložiti dejstvo, zakaj so sodobne ženske tako obremenjene in zakaj jim družba nalaga toliko obvez: moraš biti mama, moraš biti uspešna poslovna ženska, moraš biti srečna partnerica, bla bla bla. Ha, za to prav nič ni kriv feminizem, ampak neoliberalizem! Neoliberalizem se je prikradel v feminizem, ga uzurpiral in prodaja idejo, da je opolnomočena ženska vsemogočna ženska in predvsem taka, ki lahko vse sama. Mati, žena, seks simbol in CEO (direktorica). S tem je feminističen impulz v bistvu nevtraliziran, ugasnjen: ženska ne išče več globljih razlogov za svoj položaj v družbi in stanje družbe, ne povezuje se več z drugimi in ne prizadeva si več za družbene spremembe, ki bi omogočile ženski boljše življenje. Pod neoliberalnim feminizmom verjame, da je za vse odgovorna sama. Ali kot ugotavlja Mary Daly, feministična teologinja: “Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje.
Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi.
Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine.”
Tudi Naomi Wolf ugotavlja: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

Lierre Keith

Ali pa kot pravi Lierre Keith: “Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.”
Vidimo torej, da za preobremenjenost ženske in njeno zapuščenost ni kriv feminizem, ampak patriarhalni neoliberalizem, ki ne prenese tistih pravnih ureditev (na primer enoletni porodniški dopust) ter kulturnih vsebin, ki so v nasprotju z njegovo ideologijo neskončne produktivnosti in pohlepa. Prav te pravne ureditve in kulturne vsebine pa so sad ženskega gibanja.

Poleg zgodovinsko napačno lociranih razlogov za “izgubo ženskosti” novodobno gibanje ženske energije tudi samo “ženskost” opredeli zelo ozko: zasledimo lahko besede kot so nežnost, milina, mehkoba, materinskost, itd. S temi lastnostmi kot takimi ni nič narobe, nasprotno, zelo potrebne so, sploh v družbi, prepojeni z neoliberalno ideologijo pohlepa in neskončne produktivnost, ki popredmeti vse in vsakogar. Toda novodobno gibanje ženske energije ne govori o teh lastnostih v tem kontekstu, v širšem družbenem kontekstu, kritično in zgodovinsko/politično ozaveščeno. O teh lastnostih govori na način, ki po mojem mnenju ženske omejuje. Opazujem namreč dinamiko pridigarskega tona; kakšne bi ženske morale biti, kakšna je “prava” ženska. V ženskah vzbudi občutke neadekvatnosti, da niso dovolj dobre, da sploh niso v redu, zbudi jim občutke krivde. Namesto, da bi ženske povezalo s samimi sabo in jih opolnomočilo, jim daje recepte in navodila, nedosegljive in nečloveške ideale. Kot pravi Krzysztof Charamsa (bivši vatikanski funkcionar) o katoliškem konceptu “genija žene”, ki je zelo podoben novodobnemu konceptu “ženske energije” in “ženstvenosti”: “Menim, da je pod to miselnostjo (homofobijo) problem žensk. Pripelje nas nazaj k teologiji telesa. Wojtyłova ideja o “geniju žene” je napačna in nevarna. To je napačna konstrukcija. Ženska postane “stvar” (ne subjekt, ki se lahko sama opiše), ki jo mi (moški) označimo za véliko, čudovito, s posebnim in specifičnih genijem. Postane posebna “stvar”, ki jo obožujemo. Kar je še en način, kako nevtraliziramo to “stvar”: “stvar” nima možnosti odpreti svojih ust. Toda prepričani smo, da je oboževana zaradi našega moškega (cerkvenega) priznanja njenega genija. To je naš depersonalizirani objekt: žensk ne obravnavamo na oseben način, kot subjekte enakovrednega odnosa. To je naš “fetiš”. In Marija, Mati Božja, je prav tako nekaj takšnega kot naš “fetiš”: pravimo, da je ona najpomembnejša oseba, toda praktično iz vsakega področja Cerkve izločamo resnično prisotnost žensk. In vsaka ženska mora biti s tem zadovoljna. Vsaka ženska mora biti zadovoljna s tem, da častimo Sveto Marijo in, z Janezom Pavlom II tudi njen “genij”, medtem ko je v resnici to nevtralizacija njenih pravic, njenega dostojanstva, njenega enakovrednega sodelovanja v človeški skupnosti, itd. To je nekaj makiavelijskega, nekaj lažnega.”

Vsako posplošeno govorjenje o “ženskosti” in “moškosti” je toksično. Stavki, kot so “Ženske so /takšne in takšne/, moški so /takšni in takšni/,” nam razkrivajo mehanizem projekcije nezavednega materiala. Tisto, česar nismo ozavestili in integrirali, ima na nas mistificirajoči učinek, je za nas tuje, Drugo in zato napolnjeno z nekakšnim skrivnostnim pridihom; s tem ravnamo iracionalno in nereflektirano. Ker s to vsebino nismo vzpostavili osebnega odnosa, jo nereflektirano posplošujemo, “Ženske so mile, moški so močni.” Ženske in moške osebe združimo v nerazločljiv konglomerat, v katerem se izgubi vsaka individualnost posameznice/ka. Takšni nediferencirani konglomerati nakazujejo na nediferencirano zavest in na dejstvo, da imamo opraviti z nečim tujim (podobno je na primer s trditvami o kakršnihkoli skupinah ljudi: Arabci so takšni in takšni, Romi so takšni in takšni, verniki so takšni in takšni, feministke so takšne in takšne), kadarkoli torej nimamo osebnega odnosa z neko vsebino, projiciramo svoje nezavedno in proizvajamo takšne posplošujoče trditve.

“Prave ženske” in “pravi moški” psihoanalitično

1950-ta leta, leta “prave” ženskosti in “prave” moškosti.

V novodobni fascinaciji nad “pravo” ženskostjo in “pravo” moškostjo je začutiti nekakšno otroško hrepenenje po varnosti materinskega objema, po uroborični (prvinsko nezavedanje; blažena nezavednost; oceansko zlivanje) združitvi. Ne govori o zrelem in odraslem odnosu med moškim in žensko, ki sta v polnosti vstopila v odraslo psihologijo, prevzemata odgovornost zase in za svoj odnos do drugega, temveč govori o moškem in ženski, ki drug v drugem iščeta to uroborično zlitost (na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na očigledno dejstvo, da je novodobno gibanje “ženske in moške energije” izrazito heteronormativno; na heteroseksualno zvezo projicira to blaženo uroborično zlitost).
V tej podobi heteroseksualnega para, ki nam ga slika omenjeno gibanje, lahko prepoznamo orise arhetipskega para iz 1950ih let in ki jih v klasično psihoanalitičnem smislu lahko najdemo v dinamiki med histrionično in narcisistično osebnostjo. Histrionično osebnost, arhaično imenovano histerična osebnost, je že Freud prepoznal kot specifično žensko situacijo (ne ker bi to bilo ženski prirojeno, ampak zaradi takratnih družbenih okoliščin). Temelji lahko na fizičnem ali čustvenem incestu, s katerim deklica izgubi občutek za svoje meje, razvije ambivalenten in prestrašen odnos do svoje seksualnosti, jo je strah močne starševske figure, ki si jo podreja in razvije specifične mehanizme preživetja. Za histrionično osebnost pri ženski je značilno, da na moške projicira moč in nevarnost, zaradi izkušnje z očetom. Histrionična osebnost deluje otročje, očarljivo in odvisno (Marilyn Monroe). Zapeljivi učinek njenega vedenja izvira iz strahu pred močnim drugim in je poskus samozaščite (t.i. counterphobic acting out): približuje se tistemu, ki se ga nezavedno boji. Zapeljuje, kadar se v resnici spolnosti boji. Na ta način želi nezavedno zagotoviti, da bi se nevarnemu drugemu prikupila in bi se je usmilil.
»Histerične osebnosti ne zapeljujejo zato, ker želijo pozornost, temveč zato, ker se bojijo vdora, izkoriščenosti, zavrnitve. /…/ Ljudje, ki potlačujejo erotične težnje in konflikte, ki se zdijo nevarni in nesprejemljivi, se ponavadi čutijo spolno frustrirani in rahlo tesnobni. Njihove normalne želje po bližini in ljubezni lahko postanejo amplificirane, kot da bi jih okrepilo nezadovoljeno spolno hrepenenje. Lahko so zelo zapeljivi, toda ne zavedajo se impliciranega spolnega vabila v svojem vedenju. Pravzaprav so pogosto šokirani, ko drugi njihova dejanja interpretirajo kot sprožanje spolnega stika. Še več, če se spustijo v takšen stik (kar včasih storijo, da bi pomirili strašljiv objekt, ki jih seksualizira, kot tudi zato, da bi omilili svojo krivdo zaradi učinkov njihovega vedenja), ponavadi erotično v njem ne uživajo.« Nancy McWilliams, Psihoanalitična diagnostika

Sodobna upodobitev Afrodite in Aresa, s prepoznavnimi histrionično-narcisističnimi potezami.

Histrionična osebnost je izrazito občutljiva in hitro preplavljena. Zaradi te preplavljenosti in globoke prestrašenosti ima histrionična osebnost težave z mišljenjem kot zmožnostjo objektivnosti in artikulacije. D. W. Allen (1977) pravi, da se mora histerična osebnost naučiti misliti, tako kot se mora obsesivno kompulzivna osebnost naučiti čutiti.

Po drugi strani pa idealiziranje “prave” moškosti diši po narcisistični osebnosti. Narcisistično osebnost zaznamuje močna in privlačna karizma, očarljivost in zapeljivost. Kmalu pa se v družbi narcisistične osebnosti začnemo čutiti razvrednotene, neslišane in poteptane, tudi odrinjene. Očarljivost in velikopoteznost, navidezna izjemna samozavest in pogosto prav brezsramno občudovanje sebe pa skrivajo razdrobljen občutek sebe, razsut občutek samozavesti in občutek globoke zapuščenosti in neadekvatnosti v notranjosti. Zunanja grandioznost je mehanizem preživetja; na ta način se narcisistična osebnost nekako drži skupaj, se brani pred razpadom, pred tesnobnimi občutki razvrednotenja in nekoherentnosti znotraj. Zaradi teh grozečih občutkov iz notranjosti narcisistična osebnost tudi ne more biti v odnosu in se (nezavedno, avtomatsko) poslužuje manipulacij, premoči. Drugo osebo mora nadzorovati, da ohrani lasten občutek varnosti. Pristnost druge osebe namreč prebuja zavedanje lastne razpadle notranjosti, kar pa je ogrožujoče. Zato (nezavedno) narcisistična osebnost tudi lomi človeka ob sebi, da ga tako spravi v takšne občutke, kot jih sama nosi v notranjosti (razvrednotenost, zrušenost, itd.). To je dinamika zavisti, značilna za narcisistično osebnost; navznoter čuti močno prikrajšanost, zapuščenost in zlomljenost, zaznava pa, da drugi imajo, kar sama želi, zato jim zavida. Drugim želi odvzeti tisto, kar imajo, kajti, če nima on/ona, tudi drugi ne bodo imeli. Poleg zavisti, so v narcisistični osebnosti močno prisotna tudi čustva sovraštva in besa. Pravzaprav so vse troje čustva nemoči in občutka prikrajšanosti, zapuščenosti. Nathan Schwartz Salant (jungovski psihoanalitik) pravi, da je eden poglavitnih dejavnikov geneze narcisistične osebnosti kontradiktorno sporočilo starša: na površju oboževanje, pod površjem pa zavist: “Vse to izvira iz otroštva, kajti narcististični značaj je bil verjetno podvržen starševski zavisti. Ni neobičajno, da starši svojim otrokom zavidajo njihove talente in sposobnosti, precej nezavedno. V teh primerih otrok sliši: “Imaš nekaj posebnega,”, toda spodaj je sporočilo: “Zaradi tega te sovražim.” Otrokova psiha se odzove tako, da se identificira z občutkom, da je nekaj posebnega, odreže pa občutek osovraženosti. Občutek posebnosti je ves čas napihnjen kot obramba pred občutki osovraženosti.
Narcisistični pacienti pogosto govorijo o tem, kako zelo so jih starši hvalili in vzpodbujali, toda prav tako priznavajo, da čutijo potrebo ohranjati do staršev distanco, da čutijo ob njih nenavaden občutek nelagodja. Analiza pogosto razkrije podtalen občutek, da so bili sovraženi, da so bili objekt intenzivne zavisti. Odkriti to boleče in strašljivo dejstvo je v analizi ključno, sicer negativna čustva ostajajo potlačena, odrezana, in grandioznost se nadaljuje na negativen, obrambni način, se ne spreminja in s starostjo postaja vse hujša.”
V patriarhatu je zaznati več histrioničnih žensk in narcisističnih moških. Zakaj? Ker imajo v patriarhatu moški več moči in otroci (tudi deklice) to opazijo; ker moški v manjši meri skrbijo za otroke in njihova odsotnost jih naredi bolj vznemirljive, idealizirane, “druge” kot mame. Deklica, ki bo postala histrionična, se torej boji očeta, ki ima avtoriteto, hkrati pa je vznemirljiv in objekt želje zaradi njegove odsotnosti, umaknjenosti. Njegov narcisistično nepredelan

Marilyn Monroe, zdaj že arhetipska podoba patriarhalne histrionične ženskosti.

odnos do lastne anime (čustev, seksualnosti, odraslega odnosa do ženske) povzroči čustveni incest s hčerko, zaradi česar hči izgubi stik s sabo in razvije se histrionična seksualna dinamika, opisana zgoraj. Po drugi strani pa so dečki občudovani in od majhnega vzgajani v patriarhalni ideal, matere pa jim nezavedno vseeno zavidajo njihovo privilegiranost in jih nezavedno odrivajo (pa morda tudi zato, ker so neprostovoljno matere in so jezne na svojo situacijo). S strani očeta dobijo potrditev in sprejem v “moški” svet, a tudi z njegove strani ni čustvene pristnosti, ker ima oče v patriarhatu zelo nezrelo animo.

Vidimo torej, da so v patriarhalni vzgoji vprašanja moči in identitete močno ospoljena. Nasprotni spol je mistificiran, tuj, neintegriran in se kaže v nezreli animi v moškem in nezrelem animusu v ženski. Histrionična ženska v sebi ne zmore prepoznati moči, avtoritete, instinktivne agresivnosti in jih prepoznava kot “moške”; te lastnosti je zmožna videti samo v moških. Zato tudi pri moških išče varnost; varno se počuti le ob močnem (narcisističnem) moškem. Nancy McWilliams povzema pogosto doživljanje histrioničnih žensk: “Kadar se počutim močna, se počutim kot moški, ne kot močna ženska.” Po drugi strani je narcisistični moški odrezan od ranljivosti, občutkov in čustev (česar ima histrionična osebnost v izobilju) in jo ženski zavida (zato jo tudi tlači). “Namesto refleksije in odnosnosti sta (v narcisistični osebnosti) kompulzivnost in vztrajna referenca nase (egocentrizem),” pravi Schwartz Salant. Od tod tudi klasični patriarhalni mit, ki ga najdemo tudi v sodobnem gibanju “prave” ženskosti in moškosti, namreč, da so ženske zelo čustvene, moški pa čustveno okrnjeni. Prav tako lahko v tej histrionično-narcisistični dinamiki prepoznamo še en mit, namreč, da so moški hiperseksualni, medtem ko so ženske mnogo manj seksualne.
Ti nereflektirani miti (temelječi na patriarhalni moško-ženski dinamiki) nato proizvajajo zares strupene in nevarne “nasvete ženskam”, kot jih na primer najdemo na portalu Iskreni.net, npr iz članka Za dober odnos z možem upoštevajte teh šest NE-jev: “4. NE POGOJUJTE SPOLNOSTI Spolnost je zanj izjemnega pomena. Preko spolnosti vam pogosto izraža ljubezen in ni mu dovolj, da je vredna samo njemu. Želi, da nekaj pomeni tudi vam. Zato mu je ne pogojujte, saj je to zanj nekaj izjemnega in vrednega. Predstavljate si, da bi vam on omejeval pogovor? Dobra spolnost ga poživlja. Vsake toliko ga presenetite, pripravite mu nekaj novega. Povejte mu, kaj vam je všeč.” :O Sačuvaj Bože!

Ardhanarishvara, indijsko hermafroditsko božanstvo, simbol osebnostne celosti.

»V ženskah iščeš ženskost in v moških moškost.
In tako so vedno le moški in ženske.
Toda kje so ljudje?
Ti, moški, ne bi smel iskati ženskosti v ženskah, ampak bi jo moral iskati in prepoznati v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda, daje ti užitek, da se igraš v moškosti, kajti potuje po dobro izhojeni poti.
Ti, ženska, ne bi smela iskati moškosti v moških, temveč bi morala zavzeti moškost v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda zabava te in lahko je igrati v ženskosti, posledično pa te moški prezira, kajti prezira svojo ženskost.Toda človeštvo je moško in žensko, ne samo moški in ženska.
Težko je reči, katerega spola je tvoja duša.
Toda če si zelo pozoren, boš videl, da ima najbolj možat moški žensko dušo in da ima najbolj ženstvena ženska moško dušo.
Bolj kot si možat, bolj oddaljeno je od tebe to, kakšna je ženska v resnici, kajti ženskost v tebi je odmaknjena in sovražna.«

Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga

Feminizem enakosti in feminizem razlike

Zdaj pa se obrnimo na drugo stran, namreč k razumevanju koncepta ženskosti na drugačen način. Feminizem enakosti ta koncept zavrača, zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov. V patriarhalni konstrukciji ženskosti vidi orodje potlačitve ženske. Čemur ni moč oporekati. S tem se strinja tudi feminizem razlike, ki pa vpelje še novo razsežnost, ki si jo je vredno podrobneje pogledati.

Luce Irigaray, predstavnica feminizma razlike, kritizira enakost kot cilj, kajti enakost implicira primerjavo. “S kom ali s čim želijo biti ženske izenačene? Z moškimi? S plačo? Z javno službo? S kakšnim standardom? Zakaj pa ne same s sabo?” se sprašuje Irigaray v svoji knjižici Je, tu, nous: [približevanje] kulturi razlike.

Podobno razmišlja tudi feministka Germaine Greer: “Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti. Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update

Feministična domišljija (v najboljšem pomenu besede; domišljija kot zmožnost usanjati in udejanjiti nekaj dobrega) mora torej po mnenju teh feministk iti onkraj danosti, onkraj tega, kar je dano v patriarhatu, razmišljati izven okvirjev (out of the box) in usanjati nekaj novega, nekaj boljšega. Če ostanemo znotraj okvirjev, sprejmemo tudi njegove omejitve. Feministična refleksija se mora preplesti tudi z drugimi refleksijami, sicer postane karikatura sebe. Feministična refleksija brez refleksije o škodljivosti obstoječega gospodarskega sistema (kot pravi Lierre Keith) ni več prava feministična refleksija. Zato mora feministična domišljija prodreti v območje še-ne-obstoječega, potencialnega in to usanjati v resničnost.

Po mnenju feministk razlike je feminizem enakosti prav ujetost v obstoječe okvirje: vidimo, kaj imajo moški (moč, oblast, odločevalsko moč, svobodo) in želimo enako. Feminizem razlike pa nas vabi k temu, da preizprašamo prav to, kar imajo moški, da pogledamo še enkrat, globlje in se vprašamo, ali je to, kar imajo, res vredno naše želje? S tem seveda ne mislijo na to, da se ženske ne bi smele boriti za družbeno in pravno enakopravnost, mislijo pa (po mojem razumevanju), da se za to enakopravnost ženske ne smejo odpovedati sebi, biti ženska. Kajti to bi pomenilo, da te dobrine (pravice, položaji, itd) pripadajo samo moški osebi in jih lahko ima samo moška oseba. Ženska torej v borbi zanje zanika svojo ženskost (v pomenu: biti ženska). Feministke razlike pravijo: prizadevati si je treba za oboje (namesto miselnosti ali-ali, miselnost in-in): lahko smo in ženske in imamo vse pravice.

Feminizem razlike zato tudi preokviri vprašanje razlik med spoloma. Feminizem enakosti opazuje patriarhalno situacijo, v kateri je ženska izkoriščana in potlačena prav na osnovi njene biologije (priklenjena je na vlogo matere, brez svobode) in oblikuje ugotovitev: “(Biološke) razlike med spoloma so vzrok zatiranja žensk, zato je potrebno vse razlike izničiti.” Feminizem razlike pa pravi: “(Biološke) razlike med spoloma so bile v patriarhatu zlorabljene proti ženskam, toda same po sebi niso zatiralne.” Feminizem razlike si torej prizadeva za to, da ženske svojo biologijo in ženskost (=biti ženska) vzamejo nazaj in definirajo po svoje, iz sebe.

Feminizma razlike in feminizma enakosti sama ne vidim kot nasprotujoča si, temveč kot komplementarna. Feminizem enakosti obelodani, analizira in dekonstruira toksične patriarhalne konstrukte “ženskosti” (=”ženstvenosti”) in tako osvobaja ženske, da se opredeljujejo same, slava mu za to! Feminizem razlike pa ženskam omogoča pozitivno žensko identiteto in globinsko ljubezen do sebe, svobodo, slava mu za to!

Feminizem razlike v patriarhatu opazuje dejstvo, da ženske negativno vrednotijo sebe kot ženske, ker so od malega učene, da je biti ženska manjvredno. V njih se oblikuje toksično sovraštvo do lastne ženskosti (=biti ženska) in zavračanje sebe. Če na takšno rano prilijemo feminizem enakosti, ki pravi, da med moškimi in ženskami ni razlik, si lahko predstavljamo, zakaj je feminizem razlike zaskrbljen: tako se namreč rana ne ozdravi, ampak se ženska le še bolj oddalji od sebe. Feminizem razlike si torej prizadeva za oblikovanje zdrave in samozavestne ženske identitete.

To je tudi jedro našega rdečešotorskega cikla krogov Potovanje Junakinje: Od Hčerke Očetov do ŽIŽ – žensko identificirane ženske. Žensko-identificirana ženska (woman-identified woman) označuje raztopitev ponotranjenega sovraštva do biti ženska in najdenje moči in svobode v biti ženska.

Odnos med materjo in hčerko v feminizmu razlike

Eden od pomembnih načinov, kako zagotoviti zdravo in svobodno žensko identiteto, vidijo feministke razlike v zdravljenju odnosa med materjo in hčerjo. V tem odnosu se namreč deklica v največji meri nauči, ali je biti ženska dobro ali slabo. Zatirana mama s ponotranjenim patriarhatom deklici težko vlije samozavest in veselje do biti ženska. “Materina izguba hčerke, hčerkina izguba matere; to je osnovna ženska tragedija,” pravi Adrienne Rich. Zakaj? Tako pravi Rich: “Malo žensk se v patriarhatu lahko čuti dovolj materinjenih; moč naših mater, ne glede na njihovo ljubezen do nas in njihove boje za nas, je preveč omejena. In skozi mamo patriarhat uči majhnega ženskega otroka, kakšna so pričakovanja do nje. Tesnobni pritisk ene ženske nad drugo, da bi se prilagodila poniževalni in duhamorni vlogi težko imenujemo “materinjenje”, tudi če verjame, da bo to njeni hčerki pomagalo preživeti. Mnogo hčerk živi v jezi na svoje matere, ker so sprejele, voljno in pasivno, “karkoli pride”. Viktimizacija matere ne le poniža hčerko, ki opazuje mater za namige, kaj pomeni biti ženska. Kot pri tradicionalnem kitajskem povijanju stopal, mati preda naprej svojo bedo. Samoaovraštvo in nizka pričakovanja so “cunje za povezovanje” za žensko psiho.”

Odnos hčerke z materjo je ključen za oblikovanje zdrave ženske identitete: “Tudi kadar ni brata ali očeta, ki bi ga imela mama raje, hčerka lahko čuti bes ob materini nemoči in pomanjkanju boja – ker se intenzivno istoveti z materjo ter zato, ker mora najprej čutiti, da je ljubljena in da se nekdo zanjo bori, da bi se tudi sama lahko borila zase. /…/ Kot hčerke potrebujemo matere, ki si bodo želele svojo in našo svobodo. Ni nam treba biti nosilke samozanikanja in frustracije druge ženske. Kvaliteta materinega življenja, ne glede na to, koliko se mora boriti in kako nezaščitena je, je njena primarna zapuščina njeni hčerki. Kajti ženska, ki lahko verjame vase, ki je bojevnica in ki se bori naprej, da bi ustvarila okolje življenja okoli sebe, svoji hčerki kaže, da te možnosti obstajajo.” Adrienne Rich

Luce Irigaray svetuje: postavite na steno podobo sv. Ane in male Marije, ki simbolizira močno in zdravo vez med materjo in hčerjo!

Tudi Luce Irigaray vidi v odnosu med materami in hčerkami ključ za zdravo in opolnomočeno ženskost (=biti ženska). V knjigi Je, tu, nous celo našteje svoje nasvete, kako lahko matere gojijo zdrav odnos s svojimi hčerkami (povzeto):
1. Ponovno se naučite spoštovati življenje in negovanje, kar pomeni ponovno spoštovanje matere in narave.
2. V domovih in na javnih mestih naj bodo izobešene privlačne podobe materinsko-hčerinskih parov, npr sv. Ane in male Marije ali pa v domovih družinskih fotografij mame in hčerke.
3. Mame naj s svojimi hčerkami čim več uporabljajo žensko množino (pri nas tudi dvojino: midve počneva to in to; me počnemo to in to). Prav tako naj si izmišljujejo besede, ki opisujejo specifično ženske izkušnje, a jih jezik ne vsebuje.
4. Matere in hčerke naj najdejo ali ustvarijo objekte (ne fizične predmete, ampak predmete pogovora), ki si jih delijo med sabo, kot znamenje njihove deljene identitete: naj bodo to področja, ki ne vključujejo tradicionalnih ženskih tem vzgoje otrok, skrbi za dom itd, ampak druge teme, ki omogočajo ženskam, da lepo govorijo o sebi in drugih.
5. Matere naj hčerke od malega učijo o nehierarhični razliki med spoli. Učijo naj jih, da spola nista komplementarna, ampak pripadata različnim identitetam. Učijo naj jih tudi, da spol niso določene vloge ali določena dejanja.
6. Ženske naj si svobodno ustvarijo tako notranji kot zunanji prostor. Pri tem naj nadomeščajo umetno vrednost s človeško vrednostjo, naj ubirajo nove poti, naj izumljajo novo, ne samo reproducirajo znanje, naj izumljajo nov jezik, itd.

“Dokler se ne bo med mamami in hčerkami, od ženske k ženski preko generacij raztegnila močna vez ljubezni, potrditve in vzora, bodo ženske tavale v divjini.” Adrienne Rich

“Materinjenje hčerk v patriarhatu kliče po močnem občutku samo-negovanja v materi. Psihična izmenjava med materjo in hčerko je lahko destruktivna, toda ni potrebno, da je tako. Ženska, ki spoštuje in ima rada svoje telo, ki ga ne doživlja kot nečistega ali kot spolni objekt, bo svoji hčerki nebesedno prenesla zavedanje, da je žensko telo dober in zdrav kraj za prebivanje. Ženska, ki se čuti ponosno, da je ženska, na svojo hčerko ne bo prenesla samorazvrednotenja. Ženska, ki svojo jezo uporablja ustvarjalno, ne bo potlačevala jeze v svoji hčerki zaradi strahu, da le-ta ne bi postala samomorilna.
Vse to je zelo težko v sistemu, ki je ves čas kradel telesa in ego žensk. In kaj lahko rečemo o materah, ki jim nista bila ukradena le telo in ego, temveč so, alkoholičarke, odvisnice ali samomorilne, nedostopne svojim hčerkam? Kaj je z žensko, ki mora tako garati za preživetje, da ji na koncu dneva ne ostane nič materinske energije, ko otopelo, utrujeno pobere svojega otroka po službi? Otrok ne prepozna družbenega sistema ali institucije materinstva, le grob glas, prazen par oči, mati, ki je ne vzame v naročje, ki ji ne pove, kako čudovita je.” Adrienne Rich

Tudi Jung v eseju Psihološki aspekti Kore piše o dinamiki med materjo in hčerko: “Demetra in Kore, mati in hči, razširjata žensko zavest tako navzgor, kot navzdol. Dodata ji “mlajšo in starejšo”, “močnejšo in šibkejšo” dimenzijo, razširita v času in prostoru ozko zamejen zavestni um ter mu podelita znamenje večje in celostne osebnosti, ki soobstaja v večnem toku stvari. Težko predpostavljamo, da sta bila mit in misterij ustvarjena z zavestnim namenom; bolj verjetno se zdi, da sta se pojavila kot nehoteni razodetji psihičnega, toda nezavednega, predstanja. Predzavestna psiha (npr. v otroku) po eni strani deleži v materinski psihi, po drugi strani pa se razširja v hčerinsko psiho. Zato bi lahko rekli, da vsaka mati v sebi vsebuje svojo hči in da vsaka hči svojo mater ter da se vsaka ženska razširja nazaj v svojo mati ter naprej v svojo hči. To deleženje in prepletanje povzročita tisto specifično negotovost glede časa: ženska prej živi kot mati, kasneje kot hči. Zavestna izkušnja teh vezi ustvarja občutek, da je življenje razširjeno preko generacij – prvi korak proti izkušnji in prepričanju, da obstaja izven časa, kar s seboj prinese občutek nesmrtnosti. Življenje posameznice je povzdignjeno v tip, postane arhetip splošne ženske usode. To vodi k obnovitvi ali apokatastazi življenj njenih prednic, ki sedaj, preko sedanje posameznice, prehajajo v prihodnje generacije. Takšna izkušnja daje posameznici prostor in smisel v življenju generacij, tako da so vse nepotrebne ovire odstranjene s poti življenjskega toka, ki naj teče skoznjo. Istočasno se posameznica rešena svoje izolacije ter obnovljena v celovitosti. Vse obredno ukvarjanje z arhetipi ima ultimativno takšen cilj in takšen rezultat. Psihologinji je takoj jasno, kako katarzični in istočasno poživljajoči učinki so morali teči iz Demetrinega kulta v žensko psiho in kakšno pomanjkanje psihične higiene označuje našo kulturo, ki ne pozna več celostnih občutkov, ki so jih nudila Elevzinska čustva.”

Telo ženske v feminizmu razlike

Žensko telo v feminizmu razlike ni prekletstvo ali nezvesti izdajalec razlike, ki ga je potrebno nevtralizirati. Njegovi specifični procesi: menstrualni cikel, nosečnost, porod, dojenje, menopavza niso zreducirani na biologijo in tako odcepljeni od identitete ženske, da je ne bi preveč zamazali s spolom, temveč so integrirani v to identiteto, seveda pri vsaki ženski na njen edinstven način.

“Matere in hčerke so si med seboj vedno izmenjevale – onkraj besedno prenešenega izročila o ženskem preživetju – znanje, ki je prikrito, subverzivno, predbesedno: znanje o toku med dvema podobnima telesoma, od katerih je eno v drugem preživelo devet mesecev. Izkušnja rojevanja v hčerki prebudi globoko odmevanje njene matere, ženske pogosto sanjajo o svojih materah v času nosečnosti in rojevanja. Alice Rossi meni, da se ob prvem podoju svojega otroka v ženski prebudi spomin na vonj mleka njene matere. Ob menstruaciji nekatere hčerke čutijo žensko bližino s svojimi materami, tudi kadar je odnos boleč in konflikten.”Adrienne Rich

Luce Irigaray v procesih ženskega telesa prepozna še eno pomembno sporočilo: “Ena od poglavitnih lastnosti ženskega telesa je njegova strpnost do rasti drugega znotraj sebe, ne da bi utrpelo bolezen ali smrt enega ali drugega živega organizma. Na žalost je kultura praktično preobrnila pomen te ekonomije spoštovanja do točke religioznega fetišizma, ni pa podala nobene interpretacije modela strpnosti drugega znotraj sebe in s sabo, ki ga ta odnos razodeva. Žensko telo pravzaprav daje enako priložnost življenja tako dečkom, kot deklicam, ki so spočeti v njem preko združitve moških in ženskih kromosomov. /…/ Medtem ko žensko telo rojeva s spoštovanjem do razlike, se patriarhalno družbeno telo konstruira hierarhično, izrivajoč razliko.” Medtem, ko žensko telo enako spoštovanje izrazi do deklic in dečkov, pa deklice v patriarhatu niso enako očetove hčerke, kot so sinovi očetovi sinovi. S tem je deklicam odvzeta genealogija, ki pa je po Irigaray jedro identitete. Tako ostajajo nižje, kot reproduktivni substrat družbe, pravi Irigaray. Njena vizija je hierarhično razliko (moški zgoraj, ženska spodaj) preobraziti v enakovredno razliko, kjer enakovredno svobodno in opolnomočeno obstajata tako identiteta žensk, kot identiteta moških.

Kaj pravi nezavedno?

Skozi sanje nezavedno sporoča svoja stališča.

Zaključimo pa s ključnim vprašanjem: Kaj pravi nezavedno? S tem stavkom je na predstavitvi analitične psihologije (jungovske psihoanalize) na SFU Ljubljana odgovoril Dragutin Vučković, jungovski psihoanalitik in predavatelj na specializaciji iz analitične psihologije na SFU Ljubljana, na vprašanje, Kakšen je jungovski pogled na psihedelike? Vprašanje bi bilo lahko tudi katerokoli drugo; odgovor pa kaže na temeljno jungovsko držo: v odnosu do posameznice ne zavzema posplošenih stališč, temveč se vpraša, kaj meni njeno nezavedno.

Kaj je ženskost? To, kar pravi tvoje nezavedno. Lahko nima nikakršnega odnosa do tega koncepta, lahko pa se mu zdi zelo pomembna vsebina zate. Lahko pomeni nežnost, lahko pomeni moč; lahko pomeni generativnost, lahko pomeni destrukcijo. Lahko pomeni karkoli. Ali nič. Bistveno je, da vsaka ženska odvrže vse definicije in opredelitve od zunaj in se vpraša, kaj nagovarja njo, kaj jo hrani, kaj jo navdihuje, kaj jo povezuje s sabo? Bistvo je, da vsaka ženska začuti svoje bitje. Potem je našla svojo žensk-ost: svoj biti ženska.

Na temo ženskosti se bomo pogovarjale na krogu za ženske v sredo, 22.5.2019.

Emancipirano babištvo: subverzivno, marginalno (na mednarodni dan babištva)

Posted on 5 maja, 2019 by Ana Drevenšek under ženska duhovnost

5. maj je mednarodni dan babištva. Babištvo je starodaven poklic in pomeni spremljanje ženske skozi njene izkušnje plodnosti – spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Kljub sodobni podobi babištva, le-to v resnici ni tako medicinski poklic, kot se zdi. Babištvo je namreč osredotočeno na fiziologijo in ne na patologijo; na normalno delovanje ženskega telesa, raziskovanje njegovih zakonitosti ter ugotavljanje, kako ga čim bolj podpreti v njegovih naravnih reproduktivnih procesih. V tem se bistveno razlikuje od medicinskega načina razmišljanja, ki je, hvala Boginji (ker potrebujemo strokovnjake, ki znajo reševati patološke situacije), osredotočen bolj na patologijo – na genezo in potek bolezenskih, abnormalnih stanj.

Stvar pa je v tem, da reproduktivni procesi sami po sebi niso patološki procesi, temveč normalni fiziološki procesi. Poleg telesnega aspekta pa zajemajo tudi globoke psihološke, socialne in duhovne aspekte. Izkušnja nosečnosti in poroda žensko globoko pregnete, jo spremeni; spremeni se njeno doživljanje sebe in svojega mesta v svetu; spremeni se tudi odnos družbe do nje (v dobrem in v slabem). Babištvo torej ne pomeni le spremljanje ženskega telesa skozi reproduktivne procese, temveč tudi spremljanje ženske na njeni materinski poti; materinska toplina in podpora, pomoč pri dvomih vase in strahovih, pomoč pri artikulaciji vrtoglavih občutkov, ki jih prinese materinstvo in osmišljanje le-teh, pomoč pri sprejemanju materinstva in njegovi polnosti. Babištvo je utelešenje ženske solidarnosti, podpore in artikulacije specifično ženske izkušnje. Ne le to, babištvo je izrazito subverzivno: njegov cilj ni adaptacija ženske v tradicionalne spolne vloge ali v mistificirano podobo materinstva. Ker babica opazuje ženske v enem najintenzivnejših procesih – porodu – spozna, kaj žensko opolnomoča in kaj jo tlači in babica postane glasnica za opolnomočenje žensk. Babica ne pomaga le z nasveti in fizično podporo, temveč tudi s tem, da se vedno postavi na stran ženske in v njen neguje moč in samozaupanje; ne le za to, da bo svobodno in izpolnjujoče rojevala, ampak tudi zato, da bo svobodno in izpolnjujoče živela. Prave babice imajo zato izostren občutek za feministična vprašanja.

Vse to nas privede do spoznanja, da je babištvo subverziven in marginalen poklic. Ne more biti drugače. Brezpogojno postaviti se na stran žensk pomeni postaviti se po robu praksam, ki ženskam jemljejo svobodo, dostojanstvo in moč, pomeni brezpogojno razpoložljivost ženskam tudi, če to pomeni, da babica sebe spravi v neugoden položaj. V Sloveniji babištvo še ni utelesilo tega subverzivnega in marginalnega duha, ki se vedno postavi na stran ženske. Babištvo je znotraj našega zdravstvenega sistema zreducirano na raven pomoči in podpore zdravniškemu poklicu. Odvzet mu je njegov glavni pečat – pečat strokovnjakinj za fiziologijo poroda ter pečat samostojnih spremljevalk žensk med fiziološkimi porodi. Babištvo v Sloveniji je senca sebe, je polovično babištvo. Takšno usodo doživlja (predvsem institucionalno babištvo) bolj ali manj po vsem svetu.

Svojega resničnega duha babištvo ponovno pridobiva preko gibanja za porod doma. Porod doma je neodtujljiva pravica ženske. Na tem mestu se ne bomo spustili v dokazano varnost in celo večjo varnost poroda doma za ženske z normalno (in včasih tudi manj normalno) nosečnostjo. Človek mora samo obiskati recimo PubMed in se po prebiranju nekaj člankov prepriča, da je babiški model obporodne skrbi za nosečnice v vseh pogledih ugodnejši. Na tem mestu bomo razmislili o tem, kaj nam stanje poroda doma pove o našem dojemanju brezpogojne solidarnosti z žensko. Porod doma je v Sloveniji prisoten že kar nekaj časa; začelo se je z obiski samostojnih babic iz Avstrije in Italije, kjer samostojno babištvo obstaja in živi. Sčasoma se je tudi v nekaterih slovenskih babicah začela prebujati moč za razmislek o emancipaciji babištva, o vrnitvi dostojanstva resničnemu babištvu in naraščalo je samozaupanje in želja dati ženskam to, kar jim pripada. Seveda je samostojno babištvo naletelo na hude odpore; na nasprotovanje porodničarske stroke. Na tem mestu bodi še enkrat poudarjeno, da argumenti proti porodu doma ne pijejo vode. Prišli smo do absurdne situacije, ko resnično evidence-based (z dokazi podprto) znanje in prakse poznajo in zagovarjajo babice in ne medicinska stroka. Sčasoma je Ministrstvo za zdravje le priznalo samostojno babištvo, a ga je omejilo s tako absurdnimi pogoji in omejitvami, da je ogrozilo strokovnost in varnost izvajanja babiške obporodne skrbi na domu. Obstoječa dovoljenja torej nikakor ne predstavljajo doseženega cilja in nikakor ne pomenijo polnega dostojanstva in emancipacije babiškega poklica. Ne omogočajo mu namreč, da v svoji strokovnosti, kompetentnosti in visokih etičnih načelih omogoča prakso, ki bo služila najvišjim interesom žensk.

Gverilsko babištvo. Samostojno babištvo ne more biti drugačno kot gverilsko. Subverzivno. Marginalno. Vedno se namreč postavi na stran ženske in ščiti varnost ženske in njenega otroka. Babištvo, ki se prehitro zadovolji s polovičnimi dovoljenji, je pozabilo na svojega resničnega duha. Babištvo, ki se zadovolji s pristriženimi krili, je pozabilo na svojega resničnega duha. In ne gre za ponos. Gre za varnost in najboljšo možno oskrbo za ženske v obporodnem času. Pravo babištvo je nosilec najbolj temeljitega, najbolj kritičnega, najbolj z dokazi podprtega, najbolj individualiziranega, najbolj etičnega, najbolj humanega, najbolj strokovnega znanja o reproduktivnih procesih ženske. Pristrižena krila babištvu torej pomenijo onemogočanje ene najboljših skrbi za noseče ženske. Babice, ki se zadovoljijo s pristriženimi krili, se odpovejo polnemu potencialu svojega znanja in poklica (tukaj izvzemam čudovite in močne babice, ki se trudijo ženskam nuditi z dokazi podprto babiško oskrbo znotraj bolnišničnega sistema – slava jim za njihov boj in utiranje poti spremembam!). Pri legalizaciji samostojnega babištva ne gre toliko za legalizacijo, temveč za dekriminalizacijo. Optimalna legalizacija ni nikoli zares dosežena. Legalizacija pomeni omejitve zakonov, ki niso nujno v najvišjo korist ženskam. Legalizacija zato mora prinesti nenehno bitko za izboljšave, za spremembe, ki bodo omogočale čim polnejše uresničevanje babiškega poklica. Zahteva nenehno budnost, pozornost in boj. Babištvo nikoli ne neha biti subverzivno, nikoli ne neha biti marginalno. Pri legalizaciji gre za to, da se babic, ki se borijo za ženske in ženske same, ne preganja zaradi tega, ker uresničujejo temeljne pravice žensk in jim omogočajo najboljšo možno oskrbo. Gre v bistvu za stvar, ki bi morala biti samoumevna. Moralna zmaga se je že zgodila; pred legalizacijo. Moralna zmagovalka je prava babica. Legalizacija njeno moralno zmago samo z veliko veliko zamudo potrdi. Babica svoje identitete ne gradi na dovoljenju, ampak na brezpogojni solidarnosti z žensko.

Elizabeth Davis

Za današnji mednarodni dan babištva sem prevedla besedilo Elizabeth Davis, samostojne babice iz ZDA, ki je ena poglavitnih figur borbe za samostojno babištvo v ZDA. V tem kratkem besedilu opisuje začetke samostojnega babištva in borbo za legalizacijo samostojnega babiškega poklica, ki sta ji načelovali s prijateljico in sobabico Carol Leonard. Videli bomo, da je gverilsko babištvo, ki ga žene od ljubezni do ranljivosti in moči rojevajoče ženske vžgano srce, univerzalni pojav, ki je vedno predhodil legalizaciji samostojnega babištva. Videli bomo tudi, da legalizacija še zdaleč ni končni cilj. Videli bomo tudi, kako široko je srce babic, ki ne skrbijo le za telesa, temveč tudi za duše žensk. Poklanjam ga srčnim babicam, ki omogočajo, da ženske rojevajo v svoji polni moči, varno in ki so zato tudi preganjane.

“Obe sva imeli v zgodnjih sedemdesetih letih grozljive porodne izkušnje; bili sva izolirani, med porajanjem privezani na posteljo, preprečen nama je bil stik z najinimi otroci v prvih urah po porodu. Med nosečnostjo sva se dovolj informirali, da sva želeli in pričakovali več, zaradi česar je bilo najino razočaranje še toliko bolj boleče. Če bi bile babice takrat bolj na voljo, bi z veseljem izbrali porod doma.

Ko sva spoznavali druge ženske, ki so med rojevanjem izkusile zlorabo in ponižanje, sva postali aktivistki. Kasneje sem še enkrat rodila, tokrat doma. Carol so začele k porodom doma klicati ženske, ki se niso želele podrediti bolnišničnim postopkom in postala je učenka pri starejšem podeželskem zdravniku v New Hampshiru. Čez nekaj let, ko so moji otroci postali bolj neodvisni, sem tudi sama poiskala priložnost za vajeništvo, s tradicionalno babico v San Franciscu. Takrat je bilo spremljati porode na domu dejanje poguma, kajti licence niso bile na voljo za babice, ki niso medicinske sestre. Toda izvedeli sva za pomen babištva v Evropi in odločeni sva bili, da to možnost omogočiva tudi ženskam v ZDA.

Nisva pa se zavedali, na kakšne odpore bova naleteli! Ko so se babice premaknile v politično areno, da bi se borile za pravico do licence, so bile vedno znova zaustavljene, pogosto nadlegovane ter občasno aretirane. To se je še posebej dogajalo v Kaliforniji, kjer sem bitko vodila jaz – čeprav je v mnogih pogledih napredna zvezna država, ima Kalifornija najmočnejši lobi Ameriškega medicinskega združenja (Americal Medical Association). Kmalu sem spoznala, da ureditev zakonodaje na področju babištva ni bilo odvisno zgolj od dokazovanja varnosti ali stroškovne učinkovitosti poroda doma, saj je bila to v celoti stvar moči in politike. Carol je v New Hampshiru imela več sreče, kjer je načelovala uspešni kampanji za certifikacijo babištva leta 1982. Toda minilo je še 10 let in 7 zakonodajnih poskusov, preden so napori obrodili sadove tudi v Kaliforniji.

Čeprav je bil političen proces izčrpavajoč, naju je obe močno okrepil. Izrinjeni sva bili iz svojih idealističnih gnezd in bili prisiljeni leteti spričo stare straže medicinskega monopola. Vzpodbudilo naju je tudi, da razvijeva idejno podlago najine vere v boj: verjeli sva, da je porod obred prehoda, babica pa je usposobljena, a ponižna spremljevalka. Bolj kot sva postajali izurjeni v prenatalni oskrbi, bolj sva razumeli, da so najine storitve drugotnega pomena, na prvem mestu je skrb žensk zase. Bolj kot sva bili priči ženskam, ki so zavzele svojo moč med rojevanjem, bolj sva spoznavali samostojno odločanje žensk kot ključno za samozavest in resnično sprejemanje materinstva. Bolj kot sva preučevali obporodne navade in prakse na drugih delih sveta, bolj sva začeli verjeti, da je desakralizacija poroda v korenu mnogih težav naše družbe, predvsem ošibitev moči žensk ter razpada družine. Najino nalogo sva doživljali nič manj kot obnovitev pomena in dostojanstva poroda za širšo družbo.

Zdelo se je, da je edini način, da to doseževa, da zmanjšava svojo nabito polno babiško prakso in več časa posvetiva poučevanju in svetovanju. /…/ Toda ves čas naju je vleklo nazaj k političnim aspektom babištva. Carol je bila prva babica iz ZDA, ki je obiskala Rusijo in tam poučevala; njeno pričevanje o porodnih okrutnostih v Rusiji je bilo zapisano v kongresni register (Congressional Record). Jaz sem za zvezno državo Kalifornijo opravila raziskavo o alternativnih metodah rojevanja, na nacionalni ravni delovala kot svetovalka na področju babiške zakonodaje in izobraževanja ter postala predsednica novo oblikovanega Midwifery Education Accredition Council (MEAC).

Na koncu pa sva spoznali tudi, kako politični aktivizem omejuje najino delo. Ne da sva obupali – najin fokus se je spremenil. Skozi leta sva razširjali svojo pozornost na duhovne dimenzije preobrazbe ženske. Zanimati sva se začeli za to, kako so bili v preteklosti in v drugih kulturah praznovani ženski obredi prehoda – ne le porod, ampak tudi menarha (prva menstruacija) in menopavza. Preučevali sva boginje – arhetipske ženske mitološke figure – preteklih obdobij. In kmalu sva postali prepričani, da je najboljši način za zagotovitev reproduktivnih pravic žensk resakralizacija (ponovna posvetitev) celotnih življenj žensk, ne zgolj dejanja poroda.”

Religija in duhovnost (Marija Sreš)

Posted on 27 novembra, 2018 by Ana Drevenšek under duhovnost žensk,feministična teologija,Marija Sreš,religija in duhovnost,ženske in religija

Pričujoči esej je odlomek iz knjige A Missionary Speaks: Reflections on Forty Years in the Mission Field in Gujarat (Misijonarka spregovori: refleksije o štiridesetih letih misijona v Gujaratu), avtorice Marije Sreš. Esej je bil napisan leta 2007. Prevod je moj.

Vabljene na krog z Marijo Sreš, ki bo v petek, 30.11.2018 v Ljubljani.

Religija in duhovnost

Religija je “vez, ki zavezuje” (lat. re-ligare). Zavezuje nas k prepričanjem, kultom in pravilom. Uči nas, kaj verjeti, kako moliti in predvsem, kako delovati (ali kako ne delovati!). Religija nadzoruje eksternalije tradicionalnih družb in kot vidimo, se danes vrača na različnih koncih sveta. Nisem prepričana, da je to povsem dobro, še posebno za nas ženske. Obstaja razlog, da tako mislim. Za večino nas žensk religijo definira patriarhat, religija moškega, vsiljena ženskam. “Kjer je Bog moški,” pravi Rosemary Ruether, ameriška katoliška feministka, “tam moški postane Bog.” In božje sporočilo ženskam je naslednje: Ubogaj! Ne glede na to, ali gre za talibane, katoliške škofe ali hindujske fundamentaliste, sporočilo je vedno enako: Mi moški vemo, kaj je najboljše za vas. Poslušajte nas!

Toda obstaja notranje gibanje znotraj religije, ki je bolj izmuzljivo. Le-tega imenujem “duhovnost” ali življenje duha. Zame kot verno katoličanko je to Božji duh, ali kot mu pravimo, Sveti Duh, darilo vstalega Jezusa njegovim učencem.

Toda odprta sem za druge interpretacije, ki morda ne delijo moje vere. Za mnoge je to življenje duha sila, ki povezuje na različnih ravneh. Sebstvu in lastnim dejanjem, posamezniku in drugemu, osebam in njihovim skupnostim, svetemu in posvetnemu, temu svetu in svetu onkraj prinaša celovitost. Nekateri mu lahko pravijo “atman” (beseda iz hindujske teologije, ki pomeni “sebstvo” ali “duša”). Nekateri ga morda imenujejo Gaia, ženski kozmični princip, iz grške besede za zemljo, geo. Ekološka vprašanja dojemajo kot povezana z živim organizmom, Kozmosom in njihova duhovnost je duhovnost povezanosti vsega stvarstva.

Duhovnost torej “osredišča” in tako “usmerja” naše mnoge in različne življenjske izkušnje ter jim daje koherenco in smer. Kot sila povezovanja duhovnost naša življenja dela celovita, pristna in avtentična.

Ali imajo ženske duhovnost? Ali bi ženske morale imeti duhovnost? Nihče ne more zanikati, da ima večina žensk religijo, veliko religije. Katerokoli kulturo obiščeš, najdeš več žensk, ki finančno oskrbujejo templje in cerkve kot moških; več žensk kot moških zaproša za obrede, še posebej za odganjanje zla in zaščito bližnjih, itd. Čeprav se iz tega ne gre norčevati, se zgolj sprašujem, ali količina religioznih praks zares izgrajuje notranje vire posameznika, njegovo notranjo dušo, njegovo razumevanje sebe “v duhu”. Ob tem se spomnim na dobro poznan odlomek iz Lukovega evangelija (10:38-42):

38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Ta odlomek govori o tem, da se pri duhovnosti gre za to notranje gibanje, ki se je pozorno na “eno, ki je potrebno” in se osredotoča nanj. In v tem času je za nas ženske izziv poiskati to življenje v duhu in torej najti sebe, svojo identiteto, svoje poslanstvo. Le-to ni doseženo, kadar smo raztresene in tesnobne zaradi želje po uspehu na različnih področjih. Doseženo je z najdenjem lastnih notranjih virov, svoje duhovnosti.

Dovolite mi da to idejo razvijem preko analiziranja tega, kako sta nam religija in duhovnost predstavljeni v različnih tradicijah. Začnimo najprej s krščanstvom na Zahodu.

Krščanska tradicija

Na Zahodu judovsko-krščanska tradicija vzpodbuja tako moške, kot ženske, da častijo moško božanstvo. “Bog Oče” je poosebitev najvišjega razuma in vir ultimativne moški in svetu vlada z uveljavljanjem svojih božanskih zakonov.

Ne glede na to, kako benigno je predstavljena podoba Boga Očeta (kot na primer v molitvi Oče naš), je praksa krščanske religije pripeljala k podreditvi in ponižanju žensk. Celo sestre (zaobljubljene sestre), ki so se po definiciji odrekle družini in karieri, da bi “našle Boga”, niso mogle same definirati svoje duhovnosti in postati svoje lastne osebe. Še manj poročene laične ženske, katerih odnos z moškimi je še toliko bolj težaven in neenak. Mnogim klerikom, ki z lahkoto citirajo Svetega Pavla, “Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.” (Kol 3:18), ne bi škodilo ponovno prebrati nek drugi odlomek, kjer Apostol pravi, “Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske. 12 Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje po ženski …” (1 Kor 11:11).

Moja lastna izkušnja Cerkve je bila živeti na obrobjih, na robu. Me ženske, ki toliko prispevamo k ustvarjanju novega življenja in vzgoji imamo malo, če sploh kaj, deleža pri uradnem življenju vere v Cerkvi. Oh da, vem, da boste rekli, da vsi svojo vero prejmemo v materinem naročju, toda kako je mogoče, da ni nobenih javnih vlog za verne ženske znotraj Cerkve? Nobenih duhovnic, nobenih žensk, ki bi podeljevale zakramente, razen v zadnjih letih v nekaterih protestantskih Cerkvah.

Zaradi tega sem začela verjeti, da Bog ne živi toliko v templjih in Cerkvah, zgrajenih iz čudovitega kamna, temveč v srcih ljudi, tistih, ki se ga bojijo in poslušajo njegovega duha. Predvsem pa Bog živi v revnih in ranljivih – bolnih, izobčencih, ženskah in otrocih.

Zato se moram zahvaliti Indiji in njenim ljudem, še posebej mojim adivasi ženskam. One so mi dale ta občutek božje vseprisotnosti, ne zgolj v naravi, ampak tudi v družbi. Vnebovpijoče nepravičnosti v indijski družbi so me poklicale k temu, da sem sestra vsem pomoči potrebnim. Tam – na poljih in v plemenskih kočah – srečam Boga iz oči v oči. Da, duhovnost je manj v obredju in prisili in bolj v odnosu.

Moja misijonarska zgodba je zgodba srečanja neznanega obraza Jezusa Kristusa. Ta obraz sem srečala v kipih in svetih podobah a tudi v obličjih revnih in tistih z zlomljenimi srci, v vročini in prahu te dežele. V bojih teh žensk vidim izpolnitev dela Božjega stvarjenja ter naše sodelovanje z božjim duhom, da bi ta obraz obnovili na zemlji.

Hindujska tradicija

Pred mnogimi leti sem študirala v Ahmedabadu, velikem mestu v zahodni Indiji. Bila sem starejša od večine mojih sošolk, mladih hindujskih žensk iz srednjega razreda, ki so bile obsedene z eno stvarjo: poiskati primernega fanta in se poročiti. Presenečene so bile, da jaz, mlada, inteligentna in privlačna, nisem imela enakega cilja! Pravzaprav me je mama neke prijateljice nekoč moledovala: “Čutim, da te tvoji starši niso ljubili, saj ti niso priskrbeli nekoga, s komer bi se poročila in se ustalila. Ampak jaz te imam rada in če želiš, mi dovoli, da ti poiščem dobrega moža…”

Da, te preproste besede povedo vse. V večinski hindujski družbi je ženska vedno definirana v odnosu do moškega. Lahko je mati, sestra, ženska, hči ali snaha, toda neizrečena predpostavka je, da moški določa njen obseg in jo tako nadzira. Nekateri bi lahko izpostavili, da ima hinduizem dolgo tradicijo “materinskih božanstev”, katerih imena so preživela v vélikih boginjah, Lakšmi, Kali, Durga, Sarasvati, itd. Toda danes so vse dojemane kot družice moških božanstev, kar generacijam hindujskim ženskam narekuje, naj svoja življenja živijo na enak način. Mitski zakonodajalec Manu, čigar navodila še vedno vladajo večini tradicionalne hindujske družbe, je bil glede tega jasen: dharma (življenjski smisel, sveta dolžnost) ženske je, da je podrejena moškemu.

Bile so ženske, ki so se poskušale na svojo duhovno pot podati same ter artikulirati svoja odkritja in izkušnje, a bile so maloštevilne in oddaljene druga od druge. Družba se nad tem zmrduje. Ekonomske potrebe in pomanjkljiva izobrazba ženske ohranjajo v podrejenem položaju.

Najpogosteje omenjana izjema je zgodba srednjeveške princese iz Radžastana, Mirabai. Trdila je, da je bila “poročena” s svojim božanskim ljubimcem, bogom Krišno ter se izognila poroki. Njene pesmi Krišni so med najlepšimi in so priljubljene še danes. Zanimivo je, da je Gandhi svojo predano britansko učenko, Madeleine Slade, imenoval Mirabai in jo tako želel potrditi v njenem avtonomnem življenju in celibaterski predanosti njenemu poslanstvu v Indiji.

V devetnajstem stoletju se je izobražena hindujska spreobrnjenka v krščanstvo Pandita Ramabai, podobno odtrgala od svoje družine in religije, da bi študirala teologijo (Sveto pismo je prevedla v marathi) ter ustanovila dom za zapuščena dekleta, Seva Sadan. Ramabai je bila kritizirana tako s strani ortodoksnih hindujcev (zaradi svojega socialnega dela), kot s strani ortodoksnih kristjanov (njeno svobodno razmišljanje je bilo vznemirjujoče za tradicionaliste). Njeno duhovno potovanje pa je bilo izjemno zaradi njenega poguma in inteligence.

Če so hindujske ženske dandanes izzvale svoj status, je bilo to zaradi vpliva Zahoda, bodisi s strani krščanskih misijonarjev (ki izobražujejo tisoče deklic v šolah), bodisi v zadnjem času zaradi izpostavljenosti zahodnim kulturnim vplivom preko medijev.

Dovolite mi, da podelim svojo izkušnjo.

Med preganjanjem kristjanov in muslimanov v Gujaratu leta 1991 je “Gujaratski forum za ženske študije in delovanje” v Barodi (blizu Ahmedabada) objavil javni poziv vsem ženskam katerekoli religije ali ekonomske skupine, naj ne dovolijo, da se njihove skupnosti ali organizacije podredijo hindujskim fašistom. (Hindujske fašistične skupine so imele svoje lastne ženske organizacije, ki so odločno zagovarjale tradicionalne kastne vrednote za vse indijske ženske.) Gujaratski forum je uporabil argument, da tradicionalne vrednote zgolj krepijo zatirajoče strukture in odlagajo družbeno in politično emancipacijo žensk. To gesto religijske harmonije in solidarnosti vidim kot duhovno silo, ki se je uprla zlu medsebojnega sovraštva.

Pred nekaj leti sem se učila joge z mešano skupino žensk v Mumbaiju. Naša skupina je bila sestavljena iz hindujk, muslimank, kristjank in pripadnic drugih ver. Ko smo se učile različnih vaj, smo doživele harmonijo (joga pomeni harmonijo, povezanost) telesa in duše. Še več, rečeno nam je bilo, da je najlepši sadež joga spoznanje božanskega v sebi, kar nas vodi k uvidu tega istega božjega duha v drugi osebi. Vodene smo bile, da se povežemo s svojo lastno božjo prisotnostjo – kot kristjanki mi je bilo rečeno “Ne prevzemaj hindujskih manter, ampak vzemi besede Jezusa iz tvojega Svetega Pisma.” Kako lepa izkušnja! Joga mi je pokazala tisto, kar sem vedno čutila: točka srečanja med nami in drugimi je vedno znotraj nas, ker smo kot človeška bitja ustvarjeni po božji podobi.

Podobno sem doživela med prakso vipassane, budistične meditacije.

Tako mora duhovno zavedanje teči v družbeno in kulturno sfero. Naša življenja svobode v božjem duhu se prevajajo v pozitivne drže in vedenja do naših družin in sosesk. Duhovnost je izvir, iz katerega vsak dan teče voda življenja. In tako duhovnost prinese notranjo srečo. Zakaj? Ker nas biti “živa v duhu” naredi bližje bogu, resničnejše sebi in združene med seboj. In namenjeno je bilo, da sem takšna, kajti Bog nas je ustvaril, da nas vleče k sebi.

Duhovnost ni nekaj skrivnostnega, namenjenega le redkim izbranim. Vsi smo poklicani k “rasti v duhu”, kjer prebiva resnična rast in to ni stvar početja tega ali onega ali ne početja tega ali onega. To je proces razumevanja sebe od znotraj ter rast v odnosu. To je tisto, kar resnično pomeni duhovnost.

Med plemenskimi ženskami v Indiji

Moja prijateljica, Himmatben, plemenska ženska in katoličanka, je bila obtožena za čarovnico. V podeželski Indiji je obilje šamanov (moških zdravilcev), ki prakticirajo čarovništvo in se ukvarjajo z okultni ter ljubosumno čuvajo svoje moči. Ženskam praviloma takšne moči niso dovoljene in če se najde ženska, ki jih poseduje, je videna kot grožnja močem v vasi ter označena za zlo. Tako se je zgodilo tudi Himmatben. Svojim sinovom in hčerki je uredila dobre in uspešne zakone ter tako vzbudila zavist pri tistih, ki so bili manj uspešni. Šušljalo se je, da je Himmatben “pojedla jetra” sosedovega otroka, ki je pred kratkim umrl zaradi driske (čarovnicam je pogosto pripisan kanibalizem). Dve dolgi leti smo vsi iz naše male katoliške skupnosti pomagali pri njenem boju proti vaškim predsodkom in končno zmagali nad nevednostjo.

Ženske, s katerimi sem delala, niso bile hindujke po tradiciji in običajih, bile so animistke. V njihovih plemenskih družbah so imele ženske boljši položaj kot v kastnem hinduizmu. Plemenske ženske so se lahko ponovno poročile, na primer; in hčerke so prejele dragoceno doto v času poroke. Toda ker je bila večina plemen vse bolj in bolj marginaliziranih in obubožanih in ker je prevladujoča kulturna sila hinduistična, ne preseneča, da ima hindujska religija negativni vpliv na plemensko religijo. Eden takšnih vplivov je nižanje položaja žensk preko razvrednotenja njene vloge kot voditeljice skupnosti.

Asertivnejše ženske so obtožene urokov ter povzročanja bolezni ter so izgnane iz vasi, izolirane ali celo umorjene. Takšen je bil primer Himmatben, omenjen zgoraj. Zdravilna moč danes prebiva v rokah moških, bodisi tradicionalnih šamanih (bhagat) ali sodobnih vladnih zdravnikih. Ženska kot zdravilka, prisotna v toliko tradicionalnih družbah, je sedaj pod strogim nadzorom moškega (kot so medicinske sestre v vladnih klinikah) in njena neodvisnost je okrnjena. Poleg tega so ženske zaradi različnih predpisanih postov in obredov prestrašene, šibke in podhranjene in tako onemogočene pri izzivanju prevlade moških.

Eden od razlogov, zakaj hindujske fašistične skupine tako sovražijo krščanske misijonarje je, ker le-ti gradijo šole in sirotišnice ter v podeželski Indiji širijo sporočilo dostojanstva žensk in njihove enakosti.

Kaj pa ženske v Sloveniji?

Pred nekaj leti, ko sem začela vsako leto šest mesecev prebivati v Sloveniji, sem poskušala zbrati nekaj žensk, ki bi skupaj razmišljale in molile – ne samo molile rožni venec in litanije, ampak reflektirale o “resnici o sebi” in jo delile ter odkrivale našo vlogo v Cerkvi. Naše prvo srečanje je bilo v župnijski dvorani. Oznanjeno je bilo s plakatom v župnišču in njegov cilj je bil podeliti moje misijonarske izkušnje. Na moje presenečenje je prišlo 13 žensk. Predvajala sem kratek film o svojih misijonarskih izkušnjah ter opisala spreminjajoče se čase, v katerih se znajdevamo mi misijonarji ter povabila k diskusiji. Ko smo se naslednji srečale prihodnji mesec, nas je bilo … pet! In od takrat naprej so se vrata župnijske dvorane za nas zaprla.

Razočarana sem bila nad pomanjkanjem zanimanja za nadaljevanje srečanj, onkraj pobožnih molitev in romanj, onkraj devetdnevnic in cerkvenih sejmov. Ustvariti sem želela širše zavedanje tega, kar pomeni biti kristjan danes, kaj bi lahko bila “duhovnost žensk”. Opazila sem, da so bile mnoge v cerkev zahajajoče ženske zaskrbljene glede pridružitve našim srečanjem, ki so bila sprva dvakrat na mesec. Zakaj? Ali so bile stvari, o katerih sem govorila, preveč ogrožujoče za njihova katoliška prepričanja?

V mojih letih v Indiji sem se začela vse bolj in bolj zavedati, da krščanstvo ni več evropejsko. Toda večine katolikov ni to niti najmanj zanimalo. Glede mojih izkušenj vzhodnih oblik meditacije, kot sta joga in vipassana, so bili sumničavi.

Tako kot Cerkve v drugih evropskih državah, tudi Cerkev v Sloveniji doživlja krizo identitete. Ali krizo odnosov, z drugimi besedami. Povsod se Cerkev sprašuje (kot je Jezus nekoč vprašal svoje učence): Kdo sem? in Kdo sem zate? To se dogaja v Evropi, ki se vse bolj distancira od svoje krščanske dediščine. In ljudje, mladi in stari, odgovarjajo: Kaj si (Cerkev) nam?

Ko je bila Slovenija del komunistične države, je biti kristjan bila jasna identiteta. Bili smo nasprotujoča kultura in vedeli smo, čemu nasprotujemo. V liberalni demokraciji današnje Slovenije je zatiranja manj, prav tako pa je manj predanosti krščanskim vrednotam. Slovenija bi rada bila videna kot progresivna zahodna država, najraje se ne bi zmenila za dejstvo, da vsebuje zahodni sekularni kapitalizem mnogo proti-evangelijskih vrednot in v mnogih pogledih ni pro-life, temveč pro-violence (za nasilje) in pro-death (za smrt).

Papež Pavel VI je nekoč dejal, “dialog je nov način biti Cerkev”. Kako je Cerkev v moji državi v dialogu s svojimi ljudmi? Z ženskami, ki predstavljajo polovico občestva? Vidimo, da so mladi ljudje, najbolj dinamičen del družbe, “glasovali s svojimi nogami”, torej odkorakali iz starega patriarhalnega sistema Cerkve (“Oče najbolje ve.”), iščoč nekaj bolj pomenljivega. In kadarkoli to najdejo, vzamejo. Zato pravim, da dandanes krščanska “etiketa/značka” vse manj in manj pomeni. Namesto, da se borimo, ali smo katoličani, protestanti ali pravoslavci, je danes tisto, kar vse bolj šteje, biti “Jezusov učenec”, živeti avtentično ter živeti v skladu z njegovimi vrednotami: njegovo resnicoljubnostjo, njegovim sočutjem, njegovo držo izrekanja dobrodošlice vsem, njegovo brezpogojno držo do bogastva in nepravičnosti.

In Jezusovi prijatelji so povsod, predvsem tam, kjer jih najmanj pričakujete. Med njimi so nepismeni ribiči, pobiralci davkov, kriplji, slepi, gobavci … in da, ženske, ki so bile pretepane, zapuščene, ločene in ki so včasih uporabile seks, da bi preživele. In v naši državi, priseljenci in begunci. Vsem tem Jezus obljublja novo zavezo, nov odnos. Odnos, ki temelji na odpuščanju preteklosti in seganju k ljubezni v sedanjosti.

Zahodna civilizacija ima danes dovolj dosežkov. Znaki ekonomskih in tehnoloških dosežkov so vidni vsem. Ta civilizacija trpi pomanjkanje v odnosu. Zdi se, da ne moremo pozdraviti ran in grenkobe, ki jo nosi skoraj vsaka družina, soseska, narod. Povsod vidimo sumničavost in zamero med eno in drugo skupino, pogosto izbruhajoč v nasilje brez mere.

Najočitnejši simptom tega stanja danes je politična bolezen, ki ji pravimo terorizem, ki je povsod razširila strah in sumničavost ter povzročila dvig rasizma in fundamentalizma. Toda obstaja še večji in vseprisotnejši zlom, proti kateremu je terorizem le otroška igra: to je okoljska katastrofa, nepreklicna in univerzalna proti kateri nas je pripeljal naš pohlep v izkoriščanju virov zemlje ter zatiranju ljudstev. Uničenje okolja označuje zlom odnosa med človeškimi bitji in naravo, najbolj temeljnega odnosa, kar jih je. Svetopisemska zgodba Stvarjenja vidi človeka kot varuha, torej skrbnika vesolja. Sodobna zgodovina pa nasprotno kaže človeška bitja kot grabežljive tatove.

Tako terorizem kot okoljsko uničenje kažeta na človekovo zlorabo odnosov. To je konec poti za patriarhat. Tako človeške družbe kot zemlja kličejo po novem načinu življenja in delovanja. Tako se mi zdi, da je edinstvena vloga žensk danes negovati zdrave in produktivne odnose, bodisi na mikro, bodisi na makro ravni. To je njena duhovnost.

Kaj je duhovnost žensk?

Začnemo lahko tako, da rečemo, da je duhovnost ženske tok njenih čustev in misli skoznjo, nekatera so zavestna, večina pa je pred-zavestnih. To je sila, ki jo zapolnjuje od znotraj in jo združuje z drugimi in naravo. Ker je blizu virom življenja, je to sveta vez. Zgodnji krščanski simbol Marije kot theotokos, Porodnice Boga, je tukaj relevanten: ženska nosi Boga v sebi, v svoji maternici. To je njena esenca, njena notranjost, dajati ljudem življenje.

Zato so ženske domače z življenjem, kjerkoli je najdeno – naj bo to rastlinsko življenje v vrtu ali na polju; ali življenje živali in ljudi, s katerimi si ga deli; ali negovanje notranjega življenja otrok in odraslih, življenja domišljije in ustvarjalnosti ali razuma in občutljivosti. Ženske nosijo življenje in ga negujejo in to počnejo s svojo močjo povezovanja – v duhovnem smislu, ljubezni – tako z dajanjem in sprejemanjem ljubezni. Jedro duhovnosti žensk leži tu – v sposobnosti odnosa, povezovanja, onkraj skupnosti in onkraj generacij. Odnos jo preobraža in njegova kvaliteta vzpodbuja njeno izpolnjenost. Biti ženska pomeni biti z.

Takšno dojemanje enosti in povezanosti je izvor “ženskemoči” (womanpower), kot jo opisujejo feministke. Ta ženskamoč teče skozi njeno bitje, z vsemi ljudmi in oblikami življenja. Dotika se zemlje in ciklov narave, kot tudi obdobij človeškega življenja.

Ta preobrazba se zgodi prav preko “srca”, to je v pred-zavestnem delu nas, ki ne sili z načrtovanjem ali namero, temveč se prepusti, se integrira v večji načrt vesolja. Tako je podarjeno življenje in deljena ljubezen preko gest skrbi, nege, ustvarjanja miru, intuitivnega védenja. To je nasprotje načina, na katerega so patriarhalni moški vladali svetu do danes, s silo in nasiljem, ki vedno kulminira v odporu in uničenju.

Toda način žensk je drugačen in to je način, ki ga bomo izpogajale za vso človeštvo. Tukaj je prostor za vse rase, vse razrede za tiste, ki so drugačnega spola, drugačnih teles, drugačnega uma. Takšno prihodnost lahko ustvarijo samo tisti, ki ljubijo življenje, ne tisti, ki iščejo smrt.

Duhovnost žensk torej izvira iz tega razumevanja sebe in žensko spomni njenega porekla kot sveto bitje. Na koncu koncev so naša telesa živi koščki planeta Zemlja in so sveta sama po sebi.

Kako tolažeče je opazovati vznik duhovnosti žensk! Da bi omogočile njen razcvet, morajo ženske preobraziti svojo bolečino skozi zdravljenje ran njihovih teles in tako ran planeta. Naj nato delujejo za ustvarjanje novih družbenih in političnih sistemov, ki bodo častili njihovo prirojeno svetost, kjer bodo cele in neprestrašene, kjer bodo lahko sodelovale z moškimi skozi družabništvo in solidarnost.

V takšnem svetu, kot je nekoč zapisal Sveti Pavel, “ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske …” (Gal 3:28). Danes smo razdeljeni na osnovi rase in narodnosti; ekonomskega razreda, bogastva in revščine; in na koncu na osnovi spola. Nov odnos je odnos Duha, osnovan na modrosti, pogumu in integriteti. Gre onkraj teh delitev in jih naredi drugotne ali sploh nepomembne.

Naša usoda kot ženske je, da to uresničimo ter da tako obnovimo obličje zemlje.

PRAVNO OBVESTILO

Porodni krči človeštva

Posted on 6 februarja, 2017 by Ana Drevenšek under človečnost

Porodni krči človeštva

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Pomembno je zavesti se, v kakšnih časih živimo, kakšen je duh časa, njegov proces. Zakoreniniti se v tej resničnosti in se ustrezno odzvati nanjo, v svojem najintimnejšem življenju ter v svojem družbenem delovanju. Če se ne zavemo duha časa, smo le manifestacija njegovih različnih aspektov, njegove lutke. Če se duha časa zavemo in ga začutimo, postanemo posode duha časa, alkimijske retorte, ki v svoji notranjosti psihično prebavljamo njegove naloge, uganke in izzive, rojevamo svoje odgovore nanje ter ga tako soustvarjamo in premikamo njegov razvoj naprej. Ne le, da duhu časa pomagamo, tudi mi osebno živimo nepredstavljivo globljo izpolnjenost in smisel. Kot je dejal Srečko Kosovel:

Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem
kopičenju dogodkov in doživljajev potreba:
mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele
tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim,
ga ne vidiš.

To mirno gledanje nas usposablja trezno
presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno
v sodobnosti moramo pogrezniti temelje
bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se
ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od
dneva priznanja, marveč od bodočnosti.

Današnji čas je zaznamovan s krepitvijo podtlanih, divjih, instinktivnih sil v človeku, ki jim nekateri popolnoma podležejo in nezavedno zaplujejo na njihovih nevarnih valovih, drugi se jih bojijo in jih obsojajo. Trump in njemu podobne figure po vsem svetu (po vsej Evropi se dvigujejo iz maternice ljudstva skrajno-desni voditelji, s prepričanji, ki močno odmevajo prepričanja, ki so ustvarila Hitlerjevo Nemčijo in povzročila drugo svetovno vojno) niso presenečenje, strela z jasnega, izkrivljeni vsiljivci, ampak nosilci kolektivne resničnosti, ki nas preseneča kvečjemu zato, ker jo potlačujemo in se z njo ne želimo soočiti.

Trpljenje človeštva zaradi perverzne družbene ureditve nepravičnosti, popredmetenja človeka in vsega živega – živali, rastlin, Zemlje – iracionalnega pohlepa, želje po moči in bogastvu se je nakopičilo, pripeljano je bilo do roba vzdržnosti. Prišlo je do prelomne točke. Revščina vse bolj in bolj narašča, tudi pri nas, v “razvitih” državah, vojne razčlovečujejo in preganjajo ljudi iz svojih domov, le zato, da jim potem nihče noče nuditi zatočišča, bivanjska negotovost je prestopila meje vzdržnosti. Ljudje z racionaliziranjem ne morejo več opravičevati razmer, v katerih živijo, ne zmorejo si več prigovarjati, da je pač potrebno še malo potrpeti, se še malo potruditi, pa bo. Njihove globine so vzvalovile in se uprle. Srečko Kosovel je že davno opozarjal, da le vztrajnost ni dovolj:

Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas?
Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan?
Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti,
zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita,
za vekomaj ubita na tla,
žalosten spomin in ovira na poti?
Ali je res samo poguma premalo?
Ali je res samo vztrajnosti premalo?

Ljudi je preplavil brezup, jeza, neučakanost tistega, ki je bil priveden čez rob svojih zmožnosti in brezglavo, v deliriju hlasta po rešitvi. Italijanski filozof Umberto Galimberti tole pravi o terorizmu:

“Družbeni sistem je namreč izzvan, kadar je potisnjen v položaj, ko ne more odgovoriti s svojo logiko, to je z logiko pogajanja, značilno za vse družbe, osvobojene simboličnega nasilja, ki je urejevalo primitivne družbe. /…/
Toda terorizem ni družbeni dogodek, temveč prekršitev družbene pogodbe. Družbena pogodba se namreč ravna glede na vrednost izmenjave. Teroristično izredno stanje prekine vrednost izmenjave in vse skupaj prestavi v območje simbolične izmenjave, kjer v igri ni pogajanje, temveč izziv.
O izzivu govorimo, kadar je pogajanje ukinjeno in lahko sistem odgovori samo s smrtjo terorista ali lastno smrtjo. Silovitost simboličnosti je tolikšna, da prekine vse oblike pogajanja, ki so jih civilizirane družbe trudoma dosegle s postopnim osvobajanjem od primitivnih načinov sobivanja.
Nihče namreč ne ve, kaj bo lahko iztržil iz terorističnega dejanja, v nobenem terorističnem dejanju ni sporazuma o načinu in mogočih enakovrednih izmenjavah. Zahteve teroristov so enakovredne radikalni zavrnitvi pogajanja. In prav zaradi tega vdora v družbeno normo in torej prehoda v simbolični red, katerega moč je prav v tem, da ne pozna nobene računice in izmenjave, je blokiran sistem, ki živi samo od pogajanja, pa četudi v ravnovesju nasilja.
Simbolični izziv je izjemno učinkovit. To so vedele že vse primitivne družbe. Naša ga šele odkriva, vendar si to lahko prikriva, ko dojema terorizem kot “odklon” ali kot “fiziologijo” družbenega sistema.” Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, str. 105-108

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa?
Slika: Judy Chicago, Birth Project

In v njihovem deliriju se ljudem zdi, da mora biti rešitev hitra, fantastična, napol božanska – pričakuje jo od Odrešenika, figure, ki bo odvzela vse trpljenje in prinesla takojšnje olajšanje. Ljudje v svojem deliriju figuro odrešenika projicirajo na najbolj neodrešeniške figure, pravzaprav zelo hudičeve figure – Hitler, Trump, Marine Le Pen, itd.

Iz zgodovine vemo (resnično upam, da nas ni zapustil zgodovinski spomin), kam vodi takšna dinamika. V morje krvi.

Stvar je torej v tem, da to človeško trpljenje, ki je tako resnično in utemeljeno in tako krivično in nevzdržno, utešimo na drugačen način. To pa bo od nas zahtevalo več napora, kot preprosta predaja kolektivnemu toku iracionalnosti. To bo od nas zahtevalo ustvarjalnost, dušno živost, ki vzame vase izziv duha časa, ga prebavlja in podaja nove rešitve. To bo od nas zahtevalo zrelost, prevzemanje odgovornosti, dovzetnost za človeško stisko, človečnost, pripravljenost biti dejaven in predvsem veliko dela na sebi.

Past

Past, v katero se lahko ujamemo, ko poskušamo preprečiti katastrofo in soustvarjati konstruktivni preporod človeštva, je, da se ujamemo v neumérjeno doživljanje bolečine, trpljenja in jeze. Če smo namreč občutljivi in zaznamo stisko človeštva, vso njegovo trpljenje, nas lahko to tako prevzame in preplavi, da nas popolnoma ohromi in postanemo dežurni čustveni mučeniki. Trpljenje človeštva igra na strune naše notranje bolečine, žalosti, trpljenja, zamer. Ko se združi naša notranja bolečina s kolektivno bolečino, se ustvari nevzdržno stanje, zdi se, brez izhoda, ki nas oklepa z vseh strani. Ko vidimo, na kako krivičen, perverzen, zlorabljajoč način manipulirajo neodrešeniške figure s tem trpljenjem, se prebudijo v nas vsa naša osebna jeza, srd, zamere, krivice, itd. Naša osebna jeza, izvirajoča iz naših preteklih izkušenj, se zlije s kolektivnim tokom in zopet se ustvarijo oklepajoče okoliščine, ki nas povsem vklenejo v nekonstruktivno kletko.

Časi, kot je ta, od nas še bolj zahtevajo, da vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in s svojo jezo ter ju ločimo od kolektivne bolečine in kolektivne krivice. Le tako lahko konstruktivno prispevamo k preporodu.

Ko vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in svojo jezo, jima damo prostor za konstruktivni izraz in odgovorimo na njune potrebe, postanemo za kolektivno dušo katalizatorji preporoda. Kolektivni bolečini in jezi pomagamo kanalizirati se v konstruktivne smeri. V nasprotnem primeru samo povečujemo zmedo, agonijo, kaos in povečujemo nevarnost.

Sprejeti temo in tujost

Kolektivni duši in duhu časa prav nič ne pomagamo tudi, če se zgražamo, obsojamo in zavračamo hudičevost neodrešeniških figur in njihovih parol, ki jih željno pije ljudstvo. Tak odnos je vzvišen, intelektualističen, enostranski in otročji. Kaže na to, da se ne zavedamo, kaj te neodrešeniške figure dejansko so in zakaj se ljudje pod njimi obnašajo tako, kot se. Odločimo se, da so to zlobni ljudje, s tem pa spregledamo njihovo trpljenje in dejstvo, da so v neodrešeniških figurah in njihovih razčlovečenih naukih našli odrešitev le zato, ker ne zmorejo drugače. Njihovo trpljenje spregledamo, nanje pa projiciramo ves gnus, ki ga nosimo v sebi, pa ga nočemo priznati kot sebi lastnega, kot del nas, kot nekaj človeškega, del vseh nas.

Izziv, ki je v takšnih časih postavljen pred nas je, da se naučimo sprejemati vse gnusno, grdo, zlobno, nizkotno, kot naraven del človeškosti. Kot del, ki ga moramo sprejeti, vključiti v svojo identiteto, v dojemanje sebe in človeškosti nasploh, del, ki mu moramo prisluhniti, pogledati v smer, v katero kaže in se odpraviti v to smer. Zelo resno, ponižno in odprto moramo sprejeti ta del človeškosti.

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem. Slika: Caravaggio

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem.
Slika: Medusa, Caravaggio

Erich Neumann (o njem smo že pisali, O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo) opozarja, da v tradiciji hasidskega judovstva obstaja alternativno branje bibličnega verza Levitik 19:18, ki pravi: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe; jaz sem Gospod.” Besedo “bližnji” zamenja druga hebrejska beseda, ki zveni podobno, piše pa se drugače in pomeni “zlo”. V tem primeru bi se verz bral: “Ljubi svoje zlo, tako kot ti, tako jaz, Gospod,” in pomeni: Toliko kot boš ti ljubil svoje zlo, toliko bom jaz, Gospod, tebe ljubil.

Gre se za temeljno preobrazbo zavesti, izkustven, ne racionalen premik; naš odnos do grdega, zlega, nizkotnega se izkustveno spremeni. O tem je težko razmišljati, če tega ne izkušamo.

Ta preobrazba pa je tako zelo ključna, saj se sicer ujamemo v past polarizacije, v ostro delitev “mi-oni” in gojenje hudih čustev do “njih”. V tem času je to res nekaj najbolj nevarnega. Je prilivanje olja na ogenj. To so časi, ki pred nas postavljajo izziv začutiti sorodnost z vsakim človeškim bitjem, začutiti človeškost, ki nam je skupna vsem. Kar nam je v drugem tujega, ostudnega, nizkotnega, je naša projekcija, kaže na nekaj, česar ne moremo sprejeti kot svojega, kot naraven del sebe, človeškosti. Celovitost človeškosti pa ne prenese enostranskosti. Nenaravna je trditev: to nikakor ni del mene, to je meni nekaj popolnoma tujega. Nič človeškega nam ne more biti tuje. Terencij, rimski dramatik, je dejal: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” Celovitost človeškosti bo vedno dopolnjevala naše enostranskosti: tisti, ki imajo zelo močna prepričanja, pogosto sanjajo nezaslišano “tujost”, jo na skrivaj izživljajo na problematične načine, jim nenadzorovano uhaja med vrsticami, ko izgubijo nadzor nad sabo. Celovitost bo vedno vsiljevala drugi pol, ker ne prenese enostranskosti. Namesto, da se tega bojimo, to v polnosti zaobjemimo.

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice

Nekateri od vas, bralcev, ste morda presenečeni, le od kod takšna svarila, le kje vidim toliko nevarnosti. Drugi boste morda mnenja, da je nekonstruktivno razmišljati o valujočih globinah človeštva, ki začenjajo naplavljati tudi grde aspekte človeškosti in je bolje osredotočati se zgolj na dobro. Vsem odgovarjam, da je ključno zavedati se, kaj se dogaja okrog nas, v duši človeštva. Če se bojimo, da bi nas pogoltnil pesimizem, obup in negativnost, je to zato, ker v sebi ne sprejemamo žalosti, bolečine, trpljenja, obupa in ko se barve teh čustev pojavijo okrog nas, jih želimo izbrisati, ker prebudijo v nas vse zapuščeno trpljenje in to postane nevzdržno.

Kot smo rekli v začetku, pomembno je zavedati se, kakšen je duh našega časa; da mu lahko pomagamo, ga razvijamo in potiskamo naprej. V tem ni nič pesimističnega, je le stvarnost. Če nas straši ali v nas zbuja željo po tem, da bi se delali, da ne obstaja, je to tudi zato, ker kot človeštvo nismo opremljeni s sposobnostjo biti babica preobrazbam, ki jih narekujejo vzvalovane globine človeške duše. Obvladamo racionalnost, ko pa vzvalovijo instinktivne globine, se ustrašimo in jih želimo preprosto potlačiti. Njene valove doživljamo kot grožnjo, ki nas bo potopila. Naš čas pa kliče po tem, da se naučimo biti babice porajajočim se globinam. Kliče po tem, da razvijemo nove veščine, ki se jih do sedaj nismo učili. Nič strašnega ni v tem. Vemo pa, da je vse novo po navadi doživeti kot strašno.

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.”
Podoba s Ptujske Gore.

Naš čas kliče po čvrstih ljudeh, ki sprejemajo človeškost v polnosti in prav to njihovo sprejemanje človeškosti je njihovo najdragocenejše “orožje”. “Bojevnik” našega časa, ki je edini zmožen človeštvu pomagati v preporod in ne v katastrofo, ni bojevnik z dvignjenimi pestmi, ni glasen bojevnik, kričač, revolucionar ali reakcionar. Bojevnik našega časa je tišji, nefantastičen, nevznemirljiv, izžareva pa neomajno notranjo čvrstost, pristni stik z vso svojo človeškostjo in človeškostjo vseh ljudi, globoko ljubezen do človeškega.

Alenka Rebula takšne “bojevnice” takole opiše:

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Erich Neumann takšnega “bojevnika” opiše takole:

Je pol, ki počiva v toku fenomenov, proti komur udarjajo valovi kolektivizma in masovne psihe. Ti valovi s sabo povlečejo le osebnost, ki je z etičnega vidika le delno razvita, ker svojih korenin ni zasidrala v nezavednem.

Lahko smo drevesa, ki čvrsto stojijo v ujmi podivjanih človeških globin (to, kar čutijo Trumpovi privrženci in privrženci njegovih evropskih ustreznikov, je manifestacija podivjanih človeških globin), ne le, da čvrsto stojijo, zaradi sprejemanja človeškosti predstavljajo “imunske celice” človeštva, kot jim pravi Neumann. Te “imunske celice” vzamejo vase dvignjeno zlo in ga prebavijo na konstruktiven način in tako omogočajo, korak za korakom, preporod namesto katastrofe.

Kaj zares potrebuje človeštvo?

Mislim, da bi moralo biti prvo moralno vprašanje, s katerim se ukvarja Cerkev, vprašanje socialne pravičnosti. Pomanjkanje le-te, to je resnična nemoralnost! Prav to je tisto, kar vzbuja, kot bi rekli v Stari zavezi, božji srd. Ne maram govoriti o tem, ker ne verjamem v jezo in ker mislim, da Bog ne more biti jezen. Ampak to je prispodoba, ki so jo zelo pogosto uporabljali v davnini. Gre za plačo, ki je delavec ne dobi, gre za slabo razporeditev dobrin. Ko je Jezus prišel na ta svet, je prišel oznanit dobro novico revnim. Prišel je vzpostaviti nov red pravičnosti in prišel je predati se uresničevanju te nove resničnosti. Na zadnji večerji je dejal, da morajo raztrgati hleb, ga razdeliti in si ga deliti, kruh, ki pripada vsem. To je morala, ki jo moramo pridigati v Cerkvi. Na prvem mestu so pravičnost in pravice ljudi. Vsi smo povabljeni na gostijo življenja. Ko bomo pred Bogom, in, vsak dan smo pred Bogom, nas ne bo vprašal, s kom smo spali in s kom nismo spali. Vprašal nas bo, če smo ljubili in če smo bili pravični.

Sor Lucía Caram

Tako je odgovorila sestra Lucía Caram (Argentinka, tako kot papež; očitno ima Argentina veliko resnično božjega), ko so jo na televiziji vprašali po njenem mnenju o homoseksualnosti. Kako natančno prodre skozi iluzijo, ki jo ustvarja vladajoča elita in v katero, kot ribe v ribiško mrežo, lovi ljudi. Ustvarja iluzijo nepomembnih konfliktov, nepomembnih tem (na primer homoseksualnost), da nas odvrne od resnično pomembnih tem – na primer te, da vlada človeštvu perverzen, krivičen sistem, ki ruši človeško dostojanstvo!

Kot smo ugotavljali na začetku članka, ljudje podlegajo senci in hudičevim neodrešeniškim figuram zato, ker so pripeljani čez rob vzdržnosti in ne zato, ker bi bili zlobni. Teroristi ne napadajo zato, ker bi bili zlobni, ampak ker so njihovi ljudje pripeljani čez rob vzdržnosti, razčlovečeni (teroriste ustvarjajo brezkončne vojne geopolitičnih interesov Zahoda). Srečko Kosovel je v začetku 20. stoletja preroško pisal:

Evropa umira.
Do smrti izmučeni evropski človek divja z
električno brzino v razvoj, divja in samo eno
željo ima še: umreti.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom,
suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka,
prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne
more rešiti.

Sestra Lucía Caram pravi: “Sem bojevnica upanja in ne bom dovolila, da me ubije utopija. Mislim, da je izziv biti zmožen odkrivati dobroto, ki je v svetu in ustvariti tok dobrote, rešiti lepoto, predanost, solidarnost. Mislim, da ni dovolj, da zgolj od časa do časa pomirimo svojo slabo vest z majhnimi deli za druge, moramo se postaviti v čevlje drugega, prakticirati bližino in od tu prevrniti sistem od spodaj. Ker od zgoraj se ne bo spremenil. Mislim, da nas je več tistih, ki verjamemo v mir in v bratstvo in ki lahko iz dobrote in iz zavrnitve nasilja, kar ni pasivnost, ustvarimo nov svet.”

Potrebno je prevrniti sistem od spodaj!

Srečko:

Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma.
N j e n a k r i z a j e s a m o e n a: k r i z a č l o v e č a n s t v a.

“Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno…
…in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec.”

Potrebno je preseči strupe delitve, polarizacije “mi/oni” in prepoznati skupno človeškosti, ki nas povezuje. Potrebno je sprejeti vso človeškost, tudi nizkotno in zlo, kot naravni del sebe. Ko to sprejmemo, smo ponižni in sprejemamo svojo omejenost. Ponižnost, sprejemanje svojih omejitev in bratstvo med ljudmi je tisto, kar nas lahko popelje v preporod in ne v katastrofo.

Vabim te, da v komentarjih podeliš konstruktivne izkušnje, ideje, razmišljanja, doživljanja!

PRAVNO OBVESTILO

Strupi novodobniške “duhovnosti”

Posted on 6 novembra, 2016 by Ana Drevenšek under ženska duhovnost

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje.

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino.

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda.

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti.

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete.

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost. Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi.

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi.

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj.

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta, direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave.

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd.

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping! 🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho.

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje.

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo.

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak.

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa.

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja!

Pravno obvestilo

O kastraciji in sterilizaciji (ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo)

Posted on 27 septembra, 2016 by Ana Drevenšek under ženska duhovnost

»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!

Sram, krivda in duhovna izkušnja

Posted on 27 oktobra, 2015 by Ana Drevenšek under boginje,delavnice,ljubezen,menstruacija,mesečni cikel kot duhovna praksa,obred,poganske tradicije,ritual,starodavni sezonsko-duhovni prazniki,ženska duhovnost

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena.

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen.

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina.

Korenine odnosnosti

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu:

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo – zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost:

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?)

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe.

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale:

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽☾ spiraljenje ☽☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze.

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti:

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti.

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ.

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Posted on 16 septembra, 2015 by Ana Drevenšek under delavnice,doula,dula,materinstvo,naravni porod,nemedikaliziran porod,nosečnost,obporodna spremljevalka,obred,plodnost,plodnost + nosečnost + porod,porodni spremljevalci,žensko zdravje

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa.

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo.

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod! In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku: “Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.)

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu “Porod kot obred prehoda“ se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena.

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji.

Laži o vrednosti materinskega dela

Danielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo:

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum. Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.” Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju. Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele … bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj.

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu.

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali.

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe.

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma.

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov.

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične.

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Poganstvo in ženska duhovnost

Posted on 5 septembra, 2015 by Ana Drevenšek under boginje,mesečni cikel kot duhovna praksa,poganske tradicije,ženska duhovnost

slika: Mystic Mamma

5.9.2015, 11.56: Zadnji Lunin krajec v Dvojčkih.

4. TEDEN MENSTRUALNEGA CIKLA (225 ° – 360 °Lune)

Ta teden vsebuje energijo jeseni in bližajoče se zime. To je čas, ko se začnemo z večjo ostrino zavedati svoje Resnice, svojega glasu in ju tudi živimo. V tem času postanemo preprostejše – s svojim vzorom želimo sporočati svoja spoznanja. To je čas odhajanja, zapuščanja. Zapuščamo vse staro in omejeno, vse postarano in nesmiselno. Postajamo me same. Osrediščene smo v sebi, v globokem stiku s samimi sabo. To je čas, ko se začnemo zavedati smrti, minljivosti vseh stvari, ki so na svetu. Poslavljamo se od iztekajočega se cikla in njegovih sadov ter se začenjamo odpirati novemu ciklu, novemu življenju. Počasi se začenjamo prazniti in beliti za prihajajočo smrt, krvavitev. Pripravljamo se na čas regeneracije in tišine, ko se bomo spustile v svojo temo, v svoje globine in se prerodile. Pričakujemo novost, vendar se najprej predamo smrti.

Kaj je pomembno v tem tednu?

V tem tednu je najpomembneje, da iščemo svojo Resnico. V tretjem tednu cikla je privrlo na dan vse, kar ni resnično, s čimer nismo zadovoljne in od česar se želimo posloviti. Prišel je čas odpuščanja in sočutja. Ta proces se še intenzivneje nadaljuje v četrti teden, ko so naša občutja še bolj ostra, še bolj intenzivna. Smo še občutljivejše in ranljivejše, zato je pomembno, da nismo stroge do sebe ter da si odpuščamo. V tem tednu se moramo razvajati ter se negovati. Samim sebi moramo nuditi varnost, domačnost in toplino. Zavedati se moramo, da smo opravile pomembno delo izteklega se cikla in da si zaslužimo obnovitev energije. Poslovimo se od preteklega cikla ter se pripravimo na smrt in prerojenje. Če si ne odpuščamo in nismo sočutne same s seboj ter si posledično ne nudimo nege in skrbi, se čustva in občutki, ki vrejo na dan, spremenijo v kaos, v bolečine in razrvanost PMS-ja. Zato je toliko pomembneje, da smo v tem tednu nežne s seboj.

Z Dvojčki raziskujemo, se učimo, zbiramo informacije, si širimo obzorje. Navznoter. Pazimo, da iskanje in raziskovanje ne postaneta sama sebi namen. Da se naučimo tudi zadovoljiti z najdenim in dopustiti, da spoznano odzvanja in s svojimi vibracijami vpliva na naše življenje. Sprejmemo vabilo Dvojčkov na safari po sebi, a ju naučimo pravega trenutka za zaključek potovanja.

. . .

Sedem kelihov v ženskem Tarotu. Izbira je bogata – Dvojčka hitro lahko premami v iskanje minljivega užitka in napihnjenega ega. Toda Bela Golobica kaže na en kelih – na tisto Pot, ki je Prava, ki jo blagoslavlja Ona.

Zakaj Dvojčka iščeta? Da bi našla. Kaj iščeta? Spokoj, Svetlobo, ki briše solze, ki prinaša globoko občutje Miru in Pomirjenosti. Zavedanje, da nas Božanske Roke varujejo in nežno nosijo po Življenju. Edina težava je, da se Dvojčka včasih preveč navdušita nad iskanjem in ne znata odnehati. Prav lahko se zgodi, da jima Bela Golobica na Pot nasuje mnogo smerokazov za Mir, pa jih spregledata, ker sta tako zaposlena z iskanjem. In treba je priznati, iskanje je tako fino. Tako razburljivo, toliko užitka da. Toda potešitev iskanja je površna in minljiva, če zgrešimo Smerokaze.

Ženska duhovnost je poganska duhovnost. Poganska pomeni starodavna, prastara. Časti Zemljo, zaradi starega uvida: “Tako kot zgoraj, tako spodaj.” Ve, da s kontemplacijo okolja, v katerega smo se utelesili, prodiramo v skrivnosti Stvariteljice. Na žalost pa so besedo pogan, ki pomeni poljedelca, torej nekoga, ki skozi Ljubezen do Stvarjenja odkriva skrivnosti Stvaritelj-a/ice, izenačili (predstavniki razodetvenih religij, ki trdijo, da je pot do Boga lahko samo ena sama, njihova seveda) z “brezbožnikom”, torej nekom, ki nima odnosa z Božanskim, nekom, ki je izgubljen v pojavnem svetu in ne uvidi njegovega Izvora. Pogan je nekdo, ki “časti malike”, lažne, neobstoječe bogove. Bog je samo eden! kričijo pripadniki elitističnih razodetvenih religij. Pri tem pa spregledujejo, da mnogi obrazi Boginje niso maliki, so le način za upodabljanje njene presežnosti – ni milijone Boginj! Toda tako skrivnostna in nedoumljiva je, da se ji skozi svobodno raziskovanje in izražanje njenih različnih obrazov, ki jih spoznavamo, postopoma, v kontemplaciji približujemo… Pogana so označili za nekoga, ki išče na napačnih krajih, ali še huje, ki sploh ne išče ali še huje, ki je zaslepljen s pohlepom in zlom in zato nima možnosti za odrešenje, dokler se ne “spreobrne”.

Drža poganske duhovnosti je takšna kot naj bi bila drža vsake duhovnosti – sprejemanje in ljubezen. Razlika med pogansko in patriarhalno duhovnostjo pa je, da ne uporablja strahu za ustvarjanje avtoritete. Zato tudi nima institucij, poglavarjev in oseb, ki bi drugim govorile, kaj je pravoverno in kaj ne.

To je odnos Boginje Matere – vsesprejemanje. To je izkušnja, ki jo imamo ženske skozi menstrualni cikel – na nič se ne moremo oprijeti, na nobeno občutje, vrednoto, stanje zavesti, kajti ves čas se spreminjajo. Naš cikel nas uči relativnosti in minljivosti vsega. Uči nas, da se na nič ne oklepamo, temveč da poskušamo Izvor zaznati med vrsticami večnega spreminjanja. Če smo voljne učenke svojega cikla, usvojimo Krishnamurtijevo trditev: “Resnična modrost je opazovanje brez vrednotenja.” Naučimo se ne obsojati, ne prisvajati si pravice do določanja “pravilnega” in “dobrega”.

Dekle, Mati in Modra Ženska.

Tudi ime za žensko duhovno potovanje – Dekle, Mati, Modra Ženska – nakazuje na to držo poganske/ženske duhovnosti. Dekle/Devica je polna življenjske moči in raziskuje – ne zgolj verjame in ponotranja od zunaj predstavljeno ali vsiljeno – prodira v skrivnosti življenja skozi doživljanje. Mati Je Ljubezen, je izraz božanske nesebičnosti, totalnosti, sprejemanja. Modra Ženska je Modrost, nakazuje, da je v poganski/ženski duhovnosti modrost vrlina. Modrost pa je izkristalizirano spoznanje, stanje votlega bambusa, opazovanja brez vrednotenja, preseganje dualnosti – razdeljenosti na “dobro/slabo”, “prav/narobe”.

Dvojčka sta zračno – mentalno znamenje. Zrak/mental/um je lahko čudovit prostoren prostor za odkrivanje, lahko pa je ujetost v razumarstvo, kot temu pravi Karel Gržan, umovanje, ki je samo sebi namen ali pa celo intelektualiziranje, ki je sovražno – usmerjeno v dokazovanje “našega prav” in “vašega narobe”. To pa ni modrost.

Sin (Konjenik) mečev v ženskem Tarotu predstavlja patriarhalni um – ne um kot osvobajajoča zračnost, temveč um kot rezilo, sovražno orožje, ki davi Belo Golobico. Patriarhalna religija je takšen um, ki davi Boginjo. Davi žensko duhovno blagostanje in v ženske vceplja strah in sumničavost do samih sebe. Sin mečev je junak grških in rimskih mitov, ki obglavlja “grozne” Boginje. Te Boginje niso zares grozne, njihova “grozovitost” je projekcija patriarhalnega strahu pred celovito, predvsem intuitivno, asertivno, mogočno ženskostjo.

Na poti raziskovanja je zelo mamljivo zaplesti se v užitke razumarstva; le-ti ego namreč dobro nahranijo. Razumarstvo je neke vrste masturbacija. In ni in ni ji videti konca. Če raziskovanja ne vodi Bela Golobica, je raziskovanje le blodnja po puhli iluzorni pokrajini. Toda če gre zgolj za razumarsko masturbacijo, je nekako še v redu. Zares hudo je, ko razumarji začenjaj(m)o obsojati, se boriti, biti bitke, ustvarjati vojne. Takšna drža je v popolnem nasprotju z vsakršno duhovnostjo in nas močno oddaljuje od Miru in Spokoja, h kateremu nas vodi Bela Golobica.

Dvojčka nas učita o dvojnosti. Dvojnost, dualnost je stvarnost našega obstoja in ženske naj bi se tega najbolje zavedale, saj je dvojnost naša najbolj intimna izkušnja; dvojnost Device ovulacije in Čarovnice menstruacije, ki se pojavlja znova in znova, vsak cikel. Katera je “boljša”? Katera je bolj “prava”? Ne ena, ne druga, obe! Dvojčka v njuni najvišji manifestaciji nas učita o božanski dvojnosti in predvsem o izogibanju vrednotenju, saj ni nič “boljše”. Tudi ženske-iskalke se lahko hitro ujamemo v bes (ne jezo, jeza je zdravilno čustvo, ki nas informira o tem, kar je narobe in se nam pomaga zaščititi; bes pa je jeza, ujeta v um, ki postane uničujoča, strupena, maščevalna), še posebej bojevite Amazonke, ko spregledamo vse krivice in manipulacije, v katere smo se ujele. Toda Bela Golobica nas žene naprej, ne želi, da bi se ujele v dvojnosti. Dvojnost je nujna faza, je faza, ki omogoča spoznanje, ni pa končni cilj.

Pater Karel Gržan, katoliški duhovnik, prodoren in pogumen mislec, Moder Mož, votel bambus, duhovni človek in ljubitelj resnice, zaradi katerega pozabim na vse konotacije, ki jih je zaradi jeze zame dobilo krščanstvo in tudi sebe imenujem kristjanko, ki mi torej pomaga utelešati najvišjo manifestacijo Dvojčkov – preseganje dualnosti in uvid Enosti navidez nasprotujočih si poti, in avtor izjemne knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (ki je mnogo bogatejša, kot obeta naslov), (tudi eden od dopisovalcev v knjigi Darovi minevanja Mance Košir), pravi:

Karel Gržan

“Globine, v katere segajo korenine zunanjih dogodkov, presegajo dokončno dojemljivost, za povrh pa se zaznave izmikajo predstavitvam. Tudi razodevanje Boga onemogoča obvladljivost. Sleherni religiozni izraz je le banalizacija globinske resničnosti, ki se daje v okušanju kot spodbuda za rast in ne v celostno posest kot dokončnost spoznanja. “Tako veliko sem se naučil od Boga, da ne morem več reči kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid. Resnica je podelila z menoj toliko sama sebe, da se ne morem več poimenovati moški, ženska, angel ali celo čista duša. Ljubezen se je tako spoprijateljila s Hafisom, da se je spremenila v prah in me osvobodila vsakega koncepta in predstave v mojem umu,” je zapisal mistik. Viljem Teodoriški (1075/80 – 1148) pa v Zlatem pismu kartuzijanom na Božji gori piše: “Nikar si torej ne umišljaj, da sonce, ki sveti vsemu svetu, razsvetljuje le tvojo celico; da ni nikjer jasnine, razen pri tebi; da Božja milost deluje le v tvoji vesti, drugod pa ne!” Nato dodaja svetopisemsko misel, da je Bog usmiljen do vseh in ne sovraži ničesar, kar je naredil. Svetuje celo: “Raje si misli, da je povsod jasno, razen pri tebi ne; imej o sebi slabše mnenje kakor o komerkoli drugem!”
Prav zaradi dogmatičnega preseganja in zaznave božjega v vsem so religiozne institucije mistike pogosto obtožile panteizma. Ob tem je zanimivo, da so bili zelo redki brezDušni teologi označeni za malikovalce črk – dorečenosti -, čeprav so v svojem besedovanju zamorili Duha in prostorsko-časovno omejene spoznavne resničnosti oznanjali kar za Resnico samo. /…/ Drugo in drugačno je še danes odsvetovano, čeprav je bil Index librorum prohibitorum (Seznam prepovedanih knjig) ukinjen že leta 1966. Še vedno je zelo pomembno, da si “naš” in da to potrjuješ s “pravovernimi” izjavami. Tudi zato je ekumenizem še vedno približevanje predvsem v ogledovanju in ne v povezovanju.
Religije so “nujni” prostorsko-časovni izraz vere, obenem pa so njena največja možna spotika. Črka dogme lahko mimogrede zamori d/Duha.“

Karel nadaljuje z razlago, da beseda “dogma”, na katero se verski razumarji vseh vrst tako radi navezujejo, izhaja iz grškega izraza, ki pomeni zdeti se, verovati in meniti. “Dogma” je le trenutna ubeseditev trenutnega zaznavanja Božanskega. Ne more pa biti večno pravilo.

Hudomušen zapis “Mati Boginji, Oče Bog. Verjamem v Boga, samo ne vidim ga kot starša samohranilca. Ponosen pogan!”

V lekcijah Dvojčkov in Dualnosti se učimo dvojega: najprej zdrave jeze (v primeru, da je še nismo začutile; v primeru, da smo jo, pa se ne zadržujmo v njej dlje, kot je potrebno), ki nam daje dar razločevanja – pozitivni in osvobajajoči dar zraka/uma. Ta nam pomaga osvoboditi poganstvo od ponižujoče in neresnične konotacije brezboštva. Nazaj vzamemo svojo specifično in osebno duhovno izkušnjo, brez strahu ali je “pravoverna” ali ne. Nato pa se učimo preseganja dvojnosti, uvida onkraj tančice ločevanja, spoznavanja presežne skrivnostnosti. In ta prodor skozi to deviško tančico stvarnosti daleč presega um in umovanje. Kot pravi Karel Gržan v enem od naslovov poglavij v svoji knjigi: “Če je Bog vse v vsem, potem je po njem v meni “vsevednost” – da je ujet v podobe časa in prostora, ne morem izraziti z (dogmatično) resnico, pač pa s simbolom, obredom ali (mitsko) zgodbo.”

Za konec v hvaležnosti za Karlove besede:

“Ko se derviš prepusti plesu – vrtenu okoli svoje “osi”, ustvaro ma simbolni ravni podobo galaktičnega plesa (njegovo krilo se razprostre in ponavzoči zvezdno gibanje okoli središča), ki ima svoje središče v tako imenovani črni luknji – “sveti točki”, v kateri se presega prostor in čas. Tako v sebi – v “osi” lastnega jaza – doživi mistični “prodor: uvid” v onkrajno – v “ničeči nič, ki se dogaja v sami biti bivajočega”. Podoben namen, “odreševanje niča” – “preseganje niča” (in s tem ujetosti v svet dvojnosti – tudi bolečine, trpljenja) odseva že v predkrščanskem Vidovem plesu okoli ognja ali v krščanskih pobožnostih romanja okoli oltarja (spomnite se na Brezje) ali v procesijah okoli cerkva, pa tudi v islamski pobožnosti kroženja okoli Kabe – Kocke v Meki, v hindujskem kroženju okoli svete gore Kaliash – gre za približno 42 kilometrov dolgo obredno pot, ki jo neredki opravijo s prostracijo (gibanje v znamenju čaščenje, ko se človek premika z leganjem na zemljo in vstajanjem) … V središču je “božja roka” – bodimo manj razumarski in bolj srčni, zato recimo raje: v središču (osebnem in galaktičnem) nas priteguje l/Ljubezen; ta vse ustvarjeno neustavljivo priteguje v presežno, (od)rešeno.“

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš poganstvo? Žensko duhovnost? Razliko med žensko in patriarhalno duhovnostjo? Kakšna je tvoja osebna izkušnja in osebno potovanje? Na kakšen način se je/se še ni pri tebi izrazila osvoboditvena jeza? Kje si na poti sinteze? Kako Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Apolitičnost, apatija

Individuacija in političnost

Politična energija in politična moč

Družbena in demokratična duhovnost

Podeli:

Všečkaj:

“Ženska” in “moška” “energija” ter “prave ženske” in “pravi moški”

“Prave ženske” in “pravi moški” psihoanalitično

Feminizem enakosti in feminizem razlike

Odnos med materjo in hčerko v feminizmu razlike

Telo ženske v feminizmu razlike

Kaj pravi nezavedno?

Podeli:

Všečkaj:

Podeli:

Všečkaj:

Religija in duhovnost

Krščanska tradicija

Hindujska tradicija

Med plemenskimi ženskami v Indiji

Kaj pa ženske v Sloveniji?

Kaj je duhovnost žensk?

Podeli:

Všečkaj:

Porodni krči človeštva

Past

Sprejeti temo in tujost

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice

Kaj zares potrebuje človeštvo?

Podeli:

Všečkaj:

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Novodobništvo in duševno zdravje

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja

Spiritualizacija ali materializacija

Podeli:

Všečkaj:

Sterilizacija

Preplavljajoča maternica

Ženska – hudič

Ženska – smrt in preobrazba

Kastracija

Dragocenosti moškosti

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma

Notranje in družbeno

Podeli:

Všečkaj:

Duhovna izkušnja je odnos

Korenine odnosnosti

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?)

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Podeli:

Všečkaj:

Laži o porodu

Laži o materinski identiteti

Laži o vrednosti materinskega dela

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Podeli:

Všečkaj:

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Podeli:

Všečkaj: