Aplavz že za prihod na oder
Ko pridejo takšni štirje neznani tenorji gor na Jurčkov oder, si zaslužijo aplavz. Zakaj? No, povsem preprosto. Zato, ker so ga sami tako nekako kot terjali. »Prosim, da nam daste majhen aplavz, ker smo prišli na oder. Em ... A smo štirje?« Da, tako so na Jurčkov oder s štirimi kitarami priracali in se prešteli Primož Sitar, Jani Kovačič, Drago Mislej-Mef in Vlado Poredoš. Pravijo si, da so neznani tenorji, ki »boljše govorimo kot igramo, zato nam raje ploskajte med govorjenjem, ker bomo imeli vsi več od tega.« Zmenili so se, da bo vsak odigral najprej svojo najbolj znano. In od tu naprej je šlo. Zmenjeni so bili v osnovi sicer samo, da bodo igrali tudi zadnjo pesem. In pojasnili: »Iskreno se opravičujemo, če ste se prišli zabavat.« In to, kot so si nadeli sami ime, Na sončni strani žice. Klasika? Klasika!
Nabito-nabito na StandUpLent
»Koliko prstov vidiš? Ha? Sedem? Daj šnops vuuuun!« Tako je to šlo na StandUpLentu v Vetrinjskem dvoru, kot vsak večer, od pol devete naprej. Nima smisla, da nizamo, kako smo prišli do kopriv. Tako to je, ko se zgodi Štajerski improvizacijski večer, ko se na nikoli premajhen oder zbobnajo Banda Ferdamana, Bogomilke, Rudolfovi Majstri in Mali pok. To so ti domači izzivi: bodi kopriva. Ni čudno, da je bilo nabito-nabito. Do zadnje vrste, zadnjega sedeža. Zatorej nasvet: bodite tu tudi nocoj, ko prav tako ni vstopnine, pravočasno.
Tako sama, tako nežna, tako dobra
Že če bi samo naredili ovinek po Lentu ali pa tudi malo višje, bi vas nagovorila. Kot sirena. »Redkokdaj naredim kakšno priredbo, ampak ta je tako zelo v mojem srcu, zato bom zdaj zaigrala pesem skupine Patetico«, je rekla Manca Berlec ob Fontani na Lentu.Težko najdemo dekle, ki bi tako pogumno, v roza »mikici« in z belo kitaro, razgaljala sebe sredi tedna sredi mesta. Z verzi, ki ugašajo luč, ko planet za eno noč zaspi. Poklon, presežek in pogum, ki kliče: Pozor! Muzika na cesti!
JazzLent: varno zavetrje nadkvalitete
Ko je Igor Matkovič na zadnjem, tretjem koncertu letošnjega (svojega) JazzPodija po kakih 45. minutah, v katerih smo slišali tri tako raznolike, pestre, bogate skladbe, rekel, da mu je »v veliko veselje, da smo se zbrali in da vztrajamo«, smo imeli občutek, da bolje niti ne bi mogel povedati. Z zasedbo Ecliptic je tako premešal sodobnost, da smo se počutili kot futuristi. Vsakdo je odmerjeno dobival svoje solaže, aplavze, vsi enako tople in močne. Matkovičeva trobenta je šla čez tržnico nekam čez vso mesto, še posebej pa so navdušili beatbox efekti Murata, da se o tem, kaj z bas kitaro dela Jani Hace, kaj s kitaro Jani Moder in kaj z bobni Žiga Kožar, raje ne pogovarjamo. Res prijeten večer. Fuzija. Zatorej: pogumno na JazzLent. Res. Ko ste enkrat tam, je to varno zavetrje nadkvalitete.
Mi smo veseli ljudje, mi smo škratje
Na Večerovem odru se vedno zgodi nekaj, kar frontmane premakne. Davor Gobac je nekdaj plezal po konstrukciji in kričal kot zmešan, Goran Bare je zadremal na barskem stolu, Manca Trampuš iz Koala Voice pa se je – sezula. Opraviti je imelo bojda nekaj z vezalkami. Da, to je Festival Lent. Če nagajajo vezalke, se sezuješ, si bos kot na dan, ko si se rodil. Ker potem se rodijo takšni dvojni koncerti, kakršen je bil v torek, 25. avgusta 2020. Še najstarejši prebivalci namreč po novem pomnijo, da obstajata dve relativno mladi zasedbi, ki tako navdušita, da se mesto napolni z neko čisto novo, mlado, top energijo.
Kakopak je bilo razprodano. Itak. Že hitro, že vnaprej, že davno. Kako je to nenormalno lepo videti, da dva slovenska banda tako navdušujeta. Da mrmramo na kilometrsko besedilo Vede premikanja ali psihadelično Wild Dancer. Ali da se prenaša vse, kar ponudi Mrfy. Ker ta band ponudi res veliko. Mogoče celo najboljšo izjavo na Večerovem odru, ki je postal neuradno retorični kotiček festivala. »Počutim se kot v Ljubljani. Ker vsi sedite«, je rekel Gregor Strasberger, pevec skupine Mrfy. »Pozna kdo koga iz Novega mesta? Ne? Mi smo veseli ljudje, smo škratje.« No, e, tako je to šlo. »Danes bomo sedel', ampak se bomo lepo imel'.« Si lahko predstavljate, kakšni so šele bili komadi? Nobenega »šparanja«, samo na polno. Denimo priredba Lane Del Rey, njenega prebojnega hita Video games. No-ro! Vse tja do uradno zadnje Klic. »Ko te je vzel naiven in gol, pustil je, da se vrneš domov. Stalo je srečno belo drevo, se te spomni. Ti pa si pozabila na to, da je sreča igra samo. Zdelo se je kot en dan.« Saj, za to gre. Da se je zdelo ne le kot en dan. Kot en nepozaben, večen, srečen dan. Se vidimo danes!
Sredini »zicerji«
• Nič hudega, če dopoldne niste utegnili. Bo zato ob 19. uri na Glavnem trgu ravno tako pestro, ko se bo zgodil ulični Folkart, kolikor se pač lahko v teh časih. Pisano, glasno, doživeto. Folkart!
• Dva dneva je bilo dovolj, da si je Sodni stolp v Minoritski cerkvi odpočil, ne? Zato pa nocoj nastopi Hauptman, zasedba, ki ji priimek posodi Žan Hauptman, tip, ki vsaj tako dobro poje kot pritiska tipke, zraven je Vid Turica, pa Filip Vadnu in Pavel Čebašek. Zveni znano? Dva od teh sta že muzicirala ob Emkeju na Večerovem odru.
• Šest. Šest komikov se bo Pod radarjem zložilo na StandUpLent v Vetrinjskem dvoru. Emsi bo Sašo Stare, nato pa sami asi: Eva Virc, Kaja Grozina, Matevž Baloh, Blendor Sefaj in domači hit Renato Volker Rene. Ker je brezplačno, bodite pravočasni. Ha-ha!
• Veste, koliko zadetkov vrže ven naš arhiv, ko vpišemo Vlado Kreslin? Šestinštirideset. Po nocojšnjem nastopu na Večerovem odru jih bo sedeminštirideset. Pridejo Mali bogovi, pride klasika. In vi, ki ste razgrabili vstopnice.
• Ko bomo šteli vrhunce, bo Damir Imamović, v to niti malo ne dvomimo, med vrhunci. Bo, mora biti, ni druge. Njegov sevdah je globalni hit, v Nemčiji mu dajejo nagrade, na Festivalu Lent pa mu nudimo avditorij Lutkovnega gledališča na Minoritih, na Odru Nove KBM. Magične pesmi, magične zgodbe.
Aja, še to. Ja, tisto, kar slišite z mosta, je KMŠ oder. Kar, kar. Je luštno.
Piše. Jaša Lorenčič