Na nabrežjih. Na mostovih. Na promenadi. Na klopeh. Na trgih. Na ulicah. Na travi. Na sedežih. Na ograji. Na koci. Na nogah. Na koncertu. Na komediji. Na folklori. V katakombah. V družbi. V objemu. V zraku. Ob reki. V mestu. V parku. Pred polnočjo. Po polnoči. V soboto. V nedeljo. Na Vizlih, na Jamesu, na folkartu, na afterju. Od mraka. Do zore. Kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli. Kabum! Pa je zasijalo. Pa je spet vse, kot je bilo, mora biti in bo. Spet je bil. Spet smo bili. Spet. Vedno. Znova. Še. Že. In ja. Festival Lent. 2019. Sedemindvajsetič. Doživetje, izkušnja, mnenje, doza, šus in poletje. Hvala, lentarji & lentovke. Hva-la!
Ampak še eno samo vprašanje. Za konec. Za after. Za ribe. Za vas. In nas. Zadnja runda. Kaj vse je (bil) Festival Lent 2019? Koliko časa imate? Do šestih zjutraj? Okej. Potem pa gremo. Da vam povemo.
Jutri bo težka, danes doma
Zagotovo je tudi tisto, kar je zinil Gregor Jančič, pevec mariborske keltske rock eksplozije Happy Ol' McWeasel. Štiri komade so izprašili, preden je sploh kaj lahko rekel. »Jutri bo težka, danes smo pa doma!« Aha. Mhm. Ker je to je dom. Festival Lent je tisti (pred)poletni občutek. Domači občutek. Vsepovsod je lepo, ampak najlepše je doma. Na Festivalu Lent. Samo tu lahko slišiš te neverjetne dobre štose. »Eni so trebušček dobili, ne, Šegec?« se je dalje šalil Jančič na Večerovem odru. Že pred njimi so bolgarski Akaga, v belo oblečena garancija za žur, rekli, da jih vsak dan vprašajo, če so za rock'n'roll.
Smo. Seveda smo.
In tako je bilo včeraj kjerkoli, s komerkoli, kadarkoli. Od Art kampa do Afterja na Minoritih. Od šestih do šestih. Vmes pa presežki presežkov. Zaključek, tako pisan, ganljiv in svetoven, kakršen je lahko pač samo Folkart. Enaintrideseti.
Kar je v Sodnem stolpu nastavila skupina Wckd Nation, je bil le uvod. Ljudje! Jose James je posoulal (lahko izgovorite tudi pošolal) za konec na JazzLentu. Ena sama - ljubezen. Eno samo petje. Eno samo poletje. Kako ste pa migali. Pa saj skoraj ni res. Njegov afro, njegova predelava, še zlasti Just the two of Us ... Le kaj bi še več na zadnji dan? Saj sta že Srdjan Jovanović in Neša Bridžiš vnaprej poudarila, kaj vse je lahko Festival Lent. Jaja u kajmaku. Kaj pa drugega. Pa da kakšna čast je, ko sta že prvič prišla na Stand up oder. JazzLent in Stand Up. Odra s predano, zvesto in navihano publiko.
Vse narobe. Vse prav.
»Danes bo šlo vse narobe,« je nekje vmes še pičil Jančič na Večerovem odru. Njegove izjave so bile kot vodič. Ker ravno za to gre. Za ta narobe. Festival Lent je ravno to. »Danes bo vse šlo narobe, ker nam vedno rečejo, da preveč piva polijemo na odru.« Poklonil se je, uro pred ognjemetom, onim, ki so lazili v breg. Smo vas videli, ja ja. Kako ste iskali top lokacijo za ognjemet. »Upam, da nimate viskija v riti! Če pa že, pa je ta za vas. Whiskey in the Jar!«
Maša rain da ma du dama dam!
Samo na Festivalu Lent lahko slišiš poklon organizatorjem. Taki, svojevrsten, lentovski poklon. »En komad za Festival Lent. Sedemindvajsetič! Saj se malo muči pa majo svoje finte. Ampak ... Hvala! Glej, tam še en maha za pir, evo ti, na!«
To je to. Evo. Ti. Na. Na promenadi. Na nabrežjih. Na mostovih. Na klopeh. Na trgih. Na ulicah. Na travi. Na sedežih. Na ograji. Na koncertu. Na komediji. Na folklori. V družbi. V objemu. V zraku. Ob reki. Pred polnočjo. Po polnoči. V soboto. V nedeljo. Na vizlih, na Jamesu, na folkartu, na afterju. Od mraka. Do zore. Za tisto zadnjo fotografijo na Minoritih, za tisto jutranjo meglico, ko se zgodi tista noč. Zadnja. Ko posije sonce. Ob šestih. Ko se začne. Dolgo poletje. Z najboljšo štartno dozo. Ko je konec ... Nov začetek.
Ker pade še dodatno vprašanje. Tam nekje. Med saksofonsko rapsodijo Saba ft. Racing Minds na Mladininem odru ter vesoljskim poletom na Wetrinskem. Zadnje vprašanje. Bis. Ekstra. Dodatek.
Pa dobro ... Kje si ti?
Perajt. Pripravljen. Tu.
Za Festival Lent. 2020.
Okej. Piši. Petek. 26. junij. 2020.
Se vidimo! Hvala!
Jaša Lorenčič