Fantek, ki tega Festivala Lent ne bo pozabil
Za vsaj enega fantka bo ponedeljek, 24. avgust 2020, najbrž nepozaben spomin na Festival Lent. In na zadnji, četrti, sklepni dan Ane Desetnice. Pa je imel tako otečeno oko. Ampak še več dobre volje. Stal je za ograjo na Glavnem trgu in, tako kot vsi mi, povsem padel noter v vse norčije, ki jih je uganjal Clamyo, kar postane Camilo Acosta Mendoza, ko pokaže, zakaj je magični realizem lahko nastal prav v Kolumbiji. Kot da vse skupaj sploh ni bilo res!
Ne plesanje na Macareno, ne plezanje gor in dol po kužnem znamenju, ne poskakovanje s tremi malimi dekletci iz publike, ne poigravanje z gospo, ki je vrtela lajno. Kako so se otroci smejali! In to na obeh straneh ograje. Ker Clamyo pač očara vsakogar. Tudi fantka za ograjo. Tudi do njega je namreč priletel še en rekvizit, Clamyo ga je pobral in takoj videl, kako je s fantkovim očesom. Pomežikal je in fantek je imel takšen nasmeh, ki nastane samo na Festivalu Lent. Pa prvo učenje kankana. Clamyo tako očara, da mu samoiniciativno pobirajo klobuk. Vamos! Ana Desetnica je odplula z Zadnjim ulovom z gledališčem Ane Monro. Papa, Ana!
Labodov ne bo. Ker je Pero. Pa sta seved bila.
Uradno je bilo četrtič. Neuradno pa petič. Ja, Pero Lovšin je tako dolgo naokrog, da je nastopil na Jurčkovem odru, še preden se je ta imenoval Jurčkov oder. Mhm. Dovolj dolgo je naokrog, da še producent Vlado Šega poka štose. »Veš, danes pa labodov ne bo«, je prišepnil, ko je Lovšin z Rihardom Zadravcem na harmoniki in Žanom Krajncem na solo kitari. Zakaj pa ne bo labodov? »Ker je to Pero!« To so ti kultni štosi.
Še večji hec pa je bil, da sta vsaj dva laboda takoj prišla v izvidnico. Kako ne bi, če pa se je začelo z Greva punca v južne kraje, ki jo je Lovšin posvetil vsem, ki so šli v južne kraje minulo poletje. Ker on je, kakor je že pri drugem (!) komadu napeljal občinstvo, da je čez zaliv pelo skupaj z njim, angel iz pekla in nekje vmes. Na njegov tečaj romantike so prišli seveda tudi tisti, ki so zabijali tudi najbolj kultne gole za slovensko fuzbal reprezentanco. Da, Pero je pač Pero. Še vedno. Bolj star, bolj lentovski.
Selfie z višine, lepša mama, sudanska pozitiva
Po novem imamo najbolj odbite vice, dovtipe, anekdote iz Sudana. O Nemčiji. Veste, kako zveni nemščina – z izjemo imen, ki da zvenijo prav angelsko? Vse ostalo zveni, kakor da bi menjaval prestave v avtu in vmes slabo pritiskal na sklopko. Pri čemer ima komik StandOut res rad ne samo Nemčijo, ampak celotno Evropsko unijo. Aja, prihaja iz Sudana, je visok 127 centimetrov brez čupe in 172 centimetrov s čupo, ki te nasmeji že iz prve.
Tip je bil v reklamah za Kio, Taco Bell, Doritos, ampak kar res dela, so bili njegovi dovtipi in predstavljanje Sudana. Kako. Smo. Se. Smejali. Recimo tisti opazki, da je predsednik v Sudanu po 30. letih končno sestopil z oblasti. »Jaz sem pa star 27 let. To je več kot sedem svetovnih nogometnih prvenstev! Ko je bil on še predsednik, je bil Michael Jackson še črn! Berlinski zid je še stal!« To je tak tip humorja, ki je podoben tistemu, če se recimo zaletite v prometni nesreči. »Zakaj bi šel pogledat, če je z onim drugim vse vredu? Ne rabim te negativnosti v življenju. 2020 je, ljudje, samo pozitiva!«
In vse to potem, ko smo že pokasirali sijajna, kratka, udarna, jedrnata nastopa, med katerimi smo dobili pohvalo, da smo res fajn publika. Prva je bil Kitty Nagy, ki je med korono nabavila drone, ker so selfiji z višine najlepši, ter razložila, kako je, ko greš prvič na brazilsko depilacijo (»kakor da bi Winston Churchill fasal vodene koze«). Vmes pa je Mina Ebrahimi povedala, kako nerodno je, kadar veš, da je mama toooooliko lepša od tebe in kaj vse se ti lahko pohotno zalušta med svetim mesecem ramazanom. No-ro!
Tri. Dve. Ena. Jazzlent 2020!
Če boste dobro prisluhnili, boste lahko na poti do JazzLenta, ko boste hodili čez katakombe, lahko slišali, da že podest nastavlja šest-osminski takt! Ja, ja. Ker Minoriti – Oder Nove KBM je v ponedeljek postal JazzLent. Z drugim ga je odprl JazzPodijem Igor Matkovič s svojim »Ephemeral« kvintetom. Ko smo prišli tja, je imel Jani Moder na kitari takšen solo, da je imel Matkovič zaprte oči, če smo dobro videli, pa še vsi na odru in vsi v občinstvu. Nežno je Milko Lazar pritiskal na tipke, Jošt Drašler je objemal kontrabas, nekje v ozadju pa je Kristjan Krajnčan ponujal eklektično jazz izkušnjo. JazzLent je točno takšen, kakršen je bil, je in bo: netuzemeljski.
Kako pa to dela! Ču-ču! Prismojeno!
Ko je bilo ob pol dvanajstih vsega konec, ko so bili Prismojeni profesorji bluesa tako prismojeni kot profesorji, po dveh nenormalnih urah, se je prav krčilo število besed, s katerimi je bilo moč opisati ravnokar doživeto. Na koncu so bili najbrž samo še samoglasniki. Oooo. Aaaa. Uuuu.
Jimi Hendrix je še vedno živ, zdrav, in je v podobi Julijana Eriča iz šestih strun še enkrat naredil vesolje. »Ne rabiva maske, greva do daske!« so si podajali solaže, komade, trenutke in občutke na odru. »Mogoče smo se zavedali, česa nimamo, in še bolj, kaj imamo«, so sporočili z odra. Ko so proti koncu na oder pripeljali vokalistko Marino, s pljuči boginje nadvokala, so postali peta dimenzija, končna improvizacija pa je presegla vse človeku razumljive in nerazumljive dimenzije. »Zdaj je tko kt je, slej ko prej bo drgač!« je bilo njihovo sporočilo na Večerovem odru.
Stoječe ovacije take, da so varnostniki pritekli, pa je imel solo Aleš Uhan. Na orglah. Tako, da je začel z BachovoToccatoin Fugo v d-molu, se preselil v Green Onions nepozabnih Booker T & the M.G.s in nato skupaj z bandom spržil koncert, med katerim je padla ugotovitev, da je to bil eden od nepozabnih vrhuncev. Ta band, štirje tipi, gre kot raketa. Morda ravno zato, ker je bil ponedeljek. Ponedeljek za Lent profesionalce! Ko greš samo še domov. Ne da bi stopil na tla. Po takšnem koncertu lebdiš.
Torkovi »zicerji«
• Nočemo delati prevelikih lušt, ampak povedati pa moramo: danes je ob 20. uri otvoritev 32. Folkarta! Žal je skupina Kyjova morala odpovedati nastop, bo pa zato z nami Bartina z Madžarske, pa domače skupine Tine Rožanc, AFS Študent, Srpsko kulturno društvo Maribor ...
• Danes. Nocoj. Drevi. Dajte, dajte. Ne bo vam žal, res ne. Ker ko se zgodi Štajerski improvizacijski večer na StandUpLentu s tako zasedbo, se bomo smejali tako, da se nas bo iz Vetrinjskega dvora ven slišalo! Jaaa! Mali pok, Rudolfovi majstri, Bogomilke in moderatorji, vseprisotna Banda ferdamana.
• Ime Na Sončni strani žice najbrž ne pove dovolj, ne? Kaj pa, če naštejemo: Drago Mislej Mef, Vlado Poredoš, Primož P. Ram Siter in Jani Kovačič? Štirje ultimativni tenorji na Jurčkovem odru pri Vodnem stolpu.
• Še tretji, sklepni JazzPodij na JazzLentu na Minoriti – Oder Nove KBM in to s takšno zasedbo, da bo Igor Matkovič morda še kakšen verz prispeval iz trobente. Ecliptic bo vseboval, pazi, Murata, Janija Haceta, Žigo Kožarja in Janija Modra.
• Če ste pravočasno nakupili vstopnice, potem itak veste. Koala Voice in Mrfy! Večerov oder. Mlade sile, ki so postale zrele sile. Ponosni!
Aja, še to. Veste, zakaj ženske ne tečejo za avtobusom? Ker nočejo imeti motivacijskega govora. Haha. Kot rečeno: StandUpLent.
Piše. Jaša Lorenčič