S temi besedami Georga Gershwina bi lahko nekako opisali tudi letošnje dogajanje na JazzLentu. Ne razumite napak, prav nič improvizacije ni okoli kvalitete programa, ki ga je producent David Braun sestavil s poznavalsko in strastno predanostjo michelinovega chefa.
Program je ubrana celota bogatih, večplastnih okusov z natanko pravo mero skrbno izbranih začimb. Improvizacija se prične pri usklajevanju chefovih menijev z muhami koronskega poletja. Ker so omenjeni izbrani okusi in začimbe nabrani z vsega sveta, so se zadeve pri organizaciji seveda krepko zapletle. Težko je opisati, skozi kakšne zanke in ovire se morajo letos prebijati tuji gostujoči glasbeniki, lahko pa nam verjamete, da smo storili vse, kar je mogoče, da jih varno (zanje in za vas) spravimo na naš oder. Zato upamo, da nam boste lahko odpustili, če bo kakšno ime, ki ga berete tukaj, umanjkalo in ga bo mogoče nadomestilo drugo. Vljudno prosimo, da sledite dnevnim objavam na naši spletni strani. Ob tem ni odveč opozoriti na še eno letošnjo posebnost: zaradi ukrepov za varovanje zdravja je število sedežev v avditoriju občutno zmanjšano in strogo omejeno, zato prosimo, da si pravočasno zagotovite svojo vstopnico.
Že pri prvem velikem imenu letošnjega festivala je prav improviziranje tista prvina, ki vam bo vzela sapo. Aly Keïta je namreč eden najboljših balafonistov (zahodnoafriška oblika ksilofona) na svetu. Na razburljivo in
vselej sveže in vznemirljivo raziskovanje zvokov sveta se večno nasmejani virtuoz poda s tolikšno silovitostjo in malone nadzvočno hitrostjo, da bodo vaša ušesa komaj sledila zvočnemu toku. Še dobro, da sta v zasedbi
ob njem tudi Lucas Niggli (bobni, tolkala) in Jan Galega Brönnimann (bas klarinet, tolkala), v Švici živeča Kamerunca, ki v genih zapisanim kompleksnim ritmom in divjim Alyjevim zvočnim akrobacijam pridata tudi
kanček švicarske natančnosti. Izid je popoln splet osupljivega mojstrstva in pozitivne energije – najboljša možna verzija letošnjega jazzovskega slavja. Keïta – Brönnimann – Niggli, 27. 8.
Damirja Imamovića zagotovo ni potrebno posebej predstavljati. Sarajevčan, ki je na jazzovski piedestal povzdignil tradicionalno glasbeno govorico svojega doma, sevdah. Kar ne čudi, če vemo, da je vnuk legendarnega mojstra sevdaha Zaima Imamovića in ima torej sladko otožno melanholijo te prefinjene in čustvene zvočne izpovedi zapisano v genih. Danes jo tudi po njegovi zaslugi poznajo in cenijo po vsem svetu, saj je reden gost največjih koncertnih odrov in festivalov. Kot skladatelj, pevec in inštrumentalist pa se je sevdaha lotil tudi kot pisatelj (o njem je napisal knjigo, ki je prevedena tudi v angleški jezik in je požela izvrstne kritike) in predavatelj. No, na našem odru bo spregovoril zgolj z glasbo, s svojim tamburom in prepoznavnim vokalom, prav poseben sijaj pa bo temu nastopu pridal podatek, da bomo priča svetovni premieri albuma Singer of tales. Produciral ga je Joe Boyd (Pink Floyd, R.E.M. itd.), posnel pa ga je z grammyjem nagrajeni Jerry Boys (Buena Vista Social Club, Ali Farka Toure itd.), zaradi koronske krize pa doslej še ni zazvenel v živo. Še en argument, da tega koncerta resnično ne smete zamuditi. Damir Imamović: Singer of tales, 26. 8.
Povsem drugačno atmosfero prinaša The Bongo Hop, projekt izvrstnega francoskega trobentača in svetovnega popotnika Etienna Seveta. Plesno mamljivo zlitje široke palete zvokov, ritmov in vplivov. Od Afrike do Kolumbije, od vzhoda do zahoda, njegova glasba jasno izraža željo po povezovanju in gradnji mostov, ob tem pa mimogrede strese in razmiga naše podplate. Pripravite se na tropsko nevihto, postreženo z vročimi pihalci, afro-groovom, električnimi impulzi in nebeškimi vokali. Ne, dežnika ne potrebujete. The Bongo hop, 28. 8.
Zadnji večer na JazzLentu bo povsem v znamenju časov, ki jih živimo. SulaMadiana je morda prvi glasbeni produkt pandemije, posvečen Tonyu Allenu in Manu Dibangu (oba sta preminila zaradi koronavirusa). Norveški trobentač Nils Petter Molvær in francoski tolkalec Mino Cinelu na prvi pogled ne bi mogla biti bolj različna, toda oba sta mojstra atmosferičnih zvočnih krajin. Spontano srečanje dveh velikanov evropskega jazza je zarisalo nov, še neizdan album SulaMadiana, ki sta ga umetnika zaradi pandemije morala delno posneti in producirati ločeno, v Oslu in Brooklynu. Obeta se torej slovenska premiera dragocenosti, ki bo šele osvajala svet. Nils
Petter Molvær, Mino Cinelu: SulaMadiana, 29. 8.
Dobrodošli na JazzLentu 2020, prostoru virtuoznega glasbenega (in koronskega) improviziranja.