Osemindvajseti je bil. Osem-in-dvaj-se-ti, ja. 28. Festival Lent. Prvi v avgustu. Prvi z maskami. Prvi z razdaljo. Prvi, prvi, prvi. Tolikokrat prvi, da je bilo pa po svoje res skoraj kot prvič. Festival Lent, ki si ga bo veljalo zapomniti. Generacije nas bodo namreč še čez leta spraševale, kako je bilo videti lentanje v teh posebnih, koronačasih. Kako? Energija tu, energija tam, energija vsaki dan! In pa predvsem: firbčno. Tako firbčno, da nas že zdaj zanima, kakšen bo 29. Festival Lent.
Nov mesec: Lentust
Festival Lent je v teh časih (iz)našel nov mesec. Lentust. Še Oktavijan Avgust bi bil najbrž ponosen, kako zelo se je obnesel ta njegov avgust, ki mu bomo mi pravili lentust, ker gre od ust do ust, da je lahko tudi takšen avgust. Da vremena sploh ne omenjamo. Tista ena plohica na tako prvo in drugo soboto seveda ni prišla do živega nobenemu, še zlasti ne štirim zmagovalnim lentovcem, ki so pod odrom dalje poplesavali ob reggae ritmih Sitih hlapcev.
Saj res, Večerov oder. Preselili smo ga na Rotovški trg, ga osediščili, v ozadju pustili nekaj manevrskega prostora za tiste, ki si Večerovega odra drugače ne morete niti predstavljati, in dobili novo top lokacijo. Še arkade bodo pomnile, kako je že uvodni večer Tomi Meglič povedal, kako zelo je Siddharta potrebovala – Festival Lent. Zibale se bodo za vse večne čase, ker so Prismojeni profesorji bluesa nastavili, Koala Voice in Mrfy pa ponesli Večerov oder do napisov razprodano. Bomo pa po Elvis Jacksonih preverili, če se Rotovški trg še maje.
Ha, ha, ha – in vonj po pici
In ko smo že pri napisu razprodano: podajali smo si ga. Od Vetrinjskega dvora, kjer je StandUpLent dišal po picah in humorju, slišali smo najboljše možne sudanske vice, voščili Tadeju Tošu vse najboljše za rojstni dan in se smejali celo prvemu bankirju mesta, prek Komedij, ki so prve tri dni nasmejale še mogočen hrast, in JazzLenta, naše večne firbčne klasike, kjer je dovolj samo to, da rečeš »groove«, pa je že težko sedeti na stolih, kakor je bilo na The Bongo hop, ali pa te tja zalima, potem, kakšen Jazz Podij je sestavil Igor Matkovič; ali pa ko je takšen čut za življenje pokazal izjemen Damir Imamović; pa do Sodnega stolpa, ki je ponosno gostoval v sosednji Minoritski cerkvi. Tako bomo rekli: duh Sodnega stolpa bo vedno, dokler bo Terra pop, dokler bo Duo Oba, dokler, dokler, dokler, lahko bi še in še naštevali. Enako pa seveda velja za Salon glasbenih umetnikov. Posebna čast in zahvala vsem, ki ste v dvorani Union zapolnili tudi vse tiste praznine med sedeži z vašimi izostrenimi bobniči.
Jurčkov oder z večno predskupino: labodi
A, točno, če smo že pri poklonih večnim odrom: Jurčkov oder se je pri Vodnem stolpu zasukal okrog in imel vsak večer predskupino. Dada Kladenik iz skupine Serafine jim je rekla galebi, mi jim pravimo labodi, v vsakem primeru pa je to oder, kjer si Maja Keuc in Ana Bezjak še podajata mikrofon v skupini Papir, kjer Pero Lovšin posveti Najboljš' je bit' zadet najboljšemu strelcu slovenske reprezentance, ki je bil seveda med publiko, in ko je Vasko Atanasovski zadovoljil še one, ki so ga prvič slišali. In ko se je med nastopom The Kronik's zgodilo, da se ni dalo stopiti več na prizorišče. Polnooo!
Art kamp! Oder Triglav!
Začelo se je tako, da smo se vrteli na Stevieja Wonderja. Potem si lahko predstavljate, kako je šlo od tu naprej. Vsak dan ob 19. uri, potem ko smo se nasončkali za naprej in za nazaj ter izdelali vsak vsaj eno zastavico v Art kampu, nato pa se udobno namestili in videli, kakšen bo Festival Lent v prihodnosti. Kakšen? Sodeč po nasmejanih obrazih se nam za prihodnost ni treba bati. Ker Bilbi, ker 2B, ker Grooveland. Ker, ker, ker.
Ulica in Folkart imata vedno prav!
Pozoooooor! Muzika na cesti! Ali, bolje, na trgih. Vsak večer ob romantičnih lučeh, reki in ljudeh na odru Fontana na Lentu, kamor ste bolj in bolj in bolj hodili. V bistvu je bilo tako: več je bilo nas, več je bilo onih na odru. Mhm. Poseben biser pa je bil nastop Pantaloons na Glavnem trgu. Saj res, Glavni trg! Nova vodna fontana je bila kulisa, ki smo jo lahko le sanjali.
Ni čudno, da nas je bilo toooooliko na 32. Folkartu, kjer je naša vrla in vedno prilagodljiva ekipa pljunila v roke in kljub odpovedi skupine Kyjov iz Češke našla v Srpskem kulturnem društvu iz Maribora ultimativni šus za Glavni trg, da je to še bolj poneslo madžarske goste, skupino Bartina. Četudi okrnjen, četudi spontan in četudi takšen. Smo stegovali vratove, fotografirali in kazali s prstom, razstavo Okno v svet pa smo si tudi pogledali, ne? Naj se vrti.
Ognjemeta sta bila. Dva, ja!
Vsaj dva. Vrnila se je Ana Desetnica in prve štiri dni uganjala takšne vragolije, ki so možne samo na Festivalu Lent. Samo tukaj trik, ki ne uspe v soboto, v nedeljo ne samo uspe, ampak zažene val navdušenja. Diabolissimo! In, ja, imeli smo dva ognjemeta. Kje? Kdaj? Ha? Ja! Na Slomškovem trgu, kjer je bila Šola za zmaje, ki da jih baje v Mariboru obožujemo, ter nekaj kakor mehiška noč mrtvih, ko je Las calaveras uprizoril srhljivo ognjažo. Aja, pa v Budimpešti na Lentu smo bili v Caffe Budapest, ker jo je tja prinesel GT22. StopTrik pa smo si na pročelju Centralne postaje zamaknjeno ogledali, ko smo šli iz prizorišča na prizorišče.
»Lušte« za 2021.
Če bomo le lahko, bomo skušali vrniti vse naše klasike, ki smo jih tako zelo pogrešali letos. Najprej, seveda, festivalsko vstopnico, našo lento. Pa SladoLent, da bomo znova vzdihovali ob presežkih ulične kulinarike največjih kuharskih mojstrov. Pa Folkart povorke po ulicah. Pa še kakšen oder, kakšen tam!
Natuhtali bomo do leta 2021 vse, kar je mogoče, da bi bilo vse, kakor je že nekoč bilo. Pa zraven bomo dodali še vse, kar je nemogoče. In veste kaj? Saj je bilo. Takšnega druženja, stegovanja vratov, firbčnega pohajkovanja pa že doooolgo ne. Ker to je bil 28. Festival Lent: da si upaš še na to, tisto, tja. Tako smo lentali v 2020, komaj pa čakamo, tako nestrpno, željno in presežkov žejno na Festival Lent 2021. Ker, veste, kaj? Bo! Festival Lent boooo!
Piše. Jaša Lorenčič