Še ravno se je izšlo. Damir Mazrek je golorok popraskal po činelah. Kristijan Korat je lovil še najvišje tipke. S svojo, kot pravi, hitrejšo levo roko. Da, dobili smo tudi odgovor, kdo iz dua je hitrejši. »Jaz sem z desno roko, Damir pa z obema. Tolkalci imajo pač hitrejšo tehniko, haha.« Pa ne, da bi to bila tekma. Ne. Če bi bila, se pa Duo Harmelogic vsekakor ni bi pustil vremenu. Je bil vsaj remi. V rednem delu. In zmaga po enajstmetrovkah. Ne čisto na vrhu, na našem turnu, ampak zato ambient tik pod vrhom ni bil nič manj vrhunski.
Še en hip hop
»Malo nas je vreme prelisičilo, smo zelo blizu vrha, ne pa še čisto na vrhu,« je klaviaturist Korat duhovito pripomnil v sredo ob šestih. »Bomo pa zato začeli z eno bolj mirno, potem pa bolj živimi.« In sta krenila. Z glasbo za mir in optimizem, v kateri se da najti vse možne tradicije in prijeme.
Tako sta padla noter, da jima na koncu ni ostalo drugega, kot da sta pogledovala na uro. »Imava še tri minutke. Zdaj ne vem, ali poveva še kak vic ali še kaj na hitro zaigrava? En hip hop še. Potem pa še znak, ko je konec. Če naju v bistvu odsekajo, se že poslavljava.« Ampak tudi spletni prenos je počakal, da je izzvenela še zadnja tipka, se zatresla še zadnja činela.
Mišice so se segrele
»Takoj, ko sva prišla sem, sva rekla, da bi bilo krasno, če bi bilo še več takšnih spletnih prenosov. In kičasto, če bi bila zraven še publika,« je po nastopu povedal tolkalist Mazrek. »Pa poglej te lučke, ambientalno je prekrasno, na oder bi se nas lahko spravilo – koliko, štirje?« se je po odru oziral Korat. Sta si pogledala poprejšnje nastope? »Pogledala sva Vaska in Ariela Atanasovskega, sam sem pogledal še Bilbi, ampak oni so bili vsi na vrhu, tam je, ugibam, drugače, tukaj je bolj studijsko.« Duo Harmelogic je šele drugi, ki je moral v sedmih sredah pod streho.
Kot večna improvizatorja, je sledilo vprašanje, kaj sta torej spremenila, koliko je bilo »impro lige«? Ne veliko. »Ponavadi je neka struktura, na kateri gradiva. Skušava ohranjati jedro tudi znotraj improvizacije, česar ljudje nujno ne slišijo vedno, ampak imava skupno točko, okostje, preko katerega gradiva.« Kar je bila večja omejitev, je bil čas. Pol ure. »Ravno dobro se segreješ! Sprostiš se, mišice se segrejejo in – konec. Haha, ampak je lep izziv. Zmanjkalo je ravno za en komad.«
Vežbala sta in vežbala
Pred dvema tednoma sta Matjaž Balažic in Timi Krajnc priznala, da sta vadila kot zmešana cel teden. »Tudi midva sva ta teden vežbala vsak dopoldan, naredila sva tudi dva nova komada, potem pa je pred špilom, kot vedno, zmanjkalo časa, haha.«
In tudi onadva sta zvadila vse – razen tega, kaj bosta povedala. »Boš še ti kaj povedal? Ne? Grema rajši igrat!« je Korat povedal med nastopom, po njem pa: »Samega sebe sem presenetil, ponavadi sploh ne govorim, danes pa sem bil jaz tisti, ki je krenil z besedami. Če ni nobenega, ko nastopaš, moraš prebiti led. Potem pa pogledam Damirja in on čisto tiho, sicer pa je na koncertih vedno glavni, haha.«
Bila sva malo pridna
Malo je ambient spominjal na Sodni stolp. »Čez Sodni stolp ga ni!« je navdušeno pripomnil Mazrek. Ugotovila sta, da je publika vredna vsaj polovico dobrega nastopa. »Moraš imeti pa toliko samozavesti in energije, da sam pričaraš vzdušje v nekem prostoru; je pa res, da povratnega občutka sam ne moreš ustvariti, le publika. Odziv ti je lahko zelo v pomoč, ampak saj tudi tako je bilo zelo okej.«
Zavedata se, da je to dragocena izkušnja, zna biti, da bodo tovrstni nastopi postali povsem legitimen del koncertnega nastopanja. »Predvsem za ljudi, ki še vedno nimajo tiste res prave možnosti, je občutek, da poslušajo nastop v živo, dragocen. To je največja prednost živega prenosa. Saj sva tudi sama pogledala Avishaija Cohena, najino skupno točko, kjer sva ugotovila, da je daaaaleč najbolj pomemben zvok. Čutila sva, da sva bila vsaj malo pridna, ker je bil takšen tudi zvok.«
Piše: Jaša Lorenčič