Glede na to, kdaj so nazadnje igrali, ni bilo prav nič čudno, da so naredili takšen žur. Najglasnejši do sedaj, tam zgoraj, na turnu. Še sosedi so plesali, mimoidoči pa ploskali na ulici. »Nazadnje smo igrali lani januarja. Ponudb je tooooliko, da se ne bi radi nikomur zamerili in selekcioniramo. En špil na leto in zdravo.« No, to. Tak humor, taka nabritost in takšna melodičnost življenja. To je Kanta.
Garancija zabave. Doslej najbolj in vetroven, in plešoč ter »zgužvan« koncert na turnu. Prvič, da se je na vrh mesta skobacala četverica. »Ah, pa še je prostora, še in še, no ... odvisno, kvarteta harf že ne spraviš tja gor, haha. Ne spraviš skozi tisto luknjo.« Harfe morda ne, kanto pa. Z veliko in malo začetnico.
Druga leteča menjava za drugi turn
Če so na prelomu tisočletja imeli rekordnih 45 koncertov samo v decembru, so zdaj vse, kar vejo in znajo, spravili v pol ure. In, em, zmagali. Tokrat sicer brez Branka Rožmana, stalnega harmonikaša, o katerem imajo anekdoto za dve novi knjižnici, ki ga »večino časa ni«, saj je vedno zaposlen s predstavami. Tokrat so se odločili za »drugo letečo menjavo« in jo našli v Matjažu Balažicu. Edinem, morda poslednjem, ki je na turnu nastopil še drugič, potem ko je vlekel bandoneon s Timijem Krajncem na petem koncertu na turnu, torej tri srede nazaj.
»Dober večer, Maribor, Slovenija, svet in širše!« so se predstavili v sredo ob šestih. Najbolj zgovorni doslej, derbi med strojem za vice Matijo Varlom in modrostno preudarnim Janezom Voukom. Morda tudi zato, ker so imeli, reci in piši, samo eno vajo. »Kanta, iskreno, je gibanje, tega ne vadiš. Imeli smo eno vajo, pa še to zaradi Matjaža, zanj je bilo veliko novega. Zadnje uradne vaje pa se ne spomnim, kdaj je bila. Pogledamo se in gremo.«
Zloži note, tri, štiri, špilaj
Iniciacijski proces pri nadomeščanju v Kanti ni mističen, čeprav si človek predstavlja pravi ritual. »Sploh ne, rečejo ti, zloži note, tri, štiri, špilaj, zdravo,« se je po nastopu zasmejal Balažic. Tokrat je igral prvič s »klupami«, ki so na vetrovno sredo držale note, da ne bi odletele čez mesto. »Muzikant mora biti pripravljen na vse,« je pojasnil Varl. »Klupice so del obveznega inventarja poleg maže, inštrumenta in ustnika.«
Začeli so živahno, potem pa ponudili vse; od skoraj pariške melanholike, prek kekčevske poskočnosti do jugoslovanskih viž in klasik, kakršna je Zemlja pleše. »Še vedno upamo, da plešete, v paru, sami ali na aerobiki,« se jim je posvetilo med komičnim nastopom. Uvidevno upali, da je po domovih »škripal« parket, po katerem se je dalo, sploh ob takem tempu in navalu, primerno zasukati. Pa še glasbeno željo so izpolnili: When I'm Sixty-Four od The Beatles. »Improvizirali smo sproti, naša glasba je itak bolj mešanica vsega, tutti frutti.« So prvi, ki niso imeli težav s tem, kaj bodo povedali v kamero, temveč bolj s tem, kdo in koliko bo govoril. Da, tako zgovorni so. Z besedami in glasbo.
Kdo je najbolj glasen?
Prvič je bilo, kakopak, da so v živo igrali, kot pravijo, mrtvi kameri. Zato pa zelo na glas. Kateri inštrument, kdo je bil najbolj glasen? Pozavna? »Morala bi biti trobenta, ampak sem se jaz na pozavni še nazaj držal,« se je smejal pozavnist Matija Varl. »Lokacija je res top, igrali smo že marsikje, in v Mariboru, in po državi, in v tujini, ampak tole je nekaj, česar ne pozabiš,« je dodal saksofonist Sašo Sonc. Pravijo, da zelo uživajo v nedeljskih koncertih pred paviljonom v mestnem parku, spomnijo se grajskih mojstrov na Grajskem trgu, kjer je nekoč igrala Kanta. In spet bo, zagotavljajo.
P.S.: Izvedeli smo, od kod je kultna, 25 let stara kanta, ki gre vsepovsod z njimi. Ampak ne smemo povedati. Ne še.
Piše: Jaša Lorenčič