Pokukali smo, kamor lahko pokukamo le redko. V zaodrje. In najprej nismo zagledali njega. Ne. Zagledali smo – kitarski kovček. Desperado? Antonio Banderas? Ne. Tadej Toš. Bilo je le manj kot pol ure do nastopa. Devetega nastopa. Prišel bo še deseti, v ponedeljek, 22. junija. Kdo ve, nemara še kakšen. V formi vsekakor je. Vse to in seveda še več, kar lahko preberete, je povedal v pičlih petnajstih minutah. In nato stopil na oder. Ter zabaval, obračal pogled in združeval energijo v optimizem. Devetič. In bo še desetič.
Kako se smejimo koronavirusu?
Smejimo se svobodno in predvsem osvobojeni tesnobe, ki jo je v nas povzročal strah pred tem, da bi lahko kaj bilo, četudi zares nismo dobro videli, da nekaj fejst je. Osvobojeni tesnobe, tako se smejimo.
Kako smešne so kot material za nastop maske in rokavice?
Počasi že izgubljajo moč.
Res? Zakaj?
Ker so se jih, prvič, ljudje naveličali in ker, drugič, teh zapovedi ne jemljejo več toliko resno. Obstaja pa spomin na to, kako je bilo, ko smo maske morali nositi. Vsi. In ko nismo zares dobro vedeli, kako in kaj.
Prvi nastop, pred zdaj že skoraj mesecem dni, je deloval, kakor da je prvič tudi za vas. Kakor da bi bil scenarij precej odprt. Koliko je bilo improvizacije?
Ko sem bil, kot vsi, ves čas doma, sem se spraševal, kako bo vse to šlo, ko bo spet lahko šlo. V prihodnost se ni dalo videti: bomo nadaljevali stare zgodbe, bo to kot povratek po dolgi pavzi ali bo nov začetek? Nagnil sem se k novemu začetku. Ker so se naše vrednote, ko presojamo, kaj je res vredno, čemu in komu posvetiti čas, celo tvegati zdravje v gužvi, postavile na novo. Na prvi večer se zato nisem mogel pripraviti.
Saj. Tudi obiskovalci se nismo mogli.
Verjamem. Razumem, da so tudi mediji prišli po informacijo, kako bo vse videti, ko bodo takšni dogodki spet možni, ampak zares pa smo participirali vsi mi. Izpostavljeni smo bili javnosti, ker smo bili prvi, ki smo se upali spustiti v konfrontacijo z nevarnostjo virusa. Vsebinsko pa nisem mogel biti pripravljen, ker nisem vedel, iz kakšnega sveta prihaja občinstvo in kaj pomenijo take luknje v prostoru. Prej na tako redko posedene gledalce nismo bili navajeni.
Še zdaj je videti ... No, težko se navadiš. Ampak, med predstavo pa skoraj takoj pozabiš. Kako je tako posedeno občinstvo videti z odra?
Dvorana bi lahko bila precej bolj »hladna«, ker 50 ljudi zagreje dvorano drugače kakor 300 ljudi v istem prostoru. Izkušnje od prej so govorile, da so praznine v dvorani, če pogledaš dol z odra, kakor energetske črne luknje, v katerih energija ponikne. V vsakem primeru bi si v prejšnjem času želel, da je dvorana enakomerno polna in ni lukenj. Zdaj je bila enakomerno polna, ampak polna lukenj. Ljudje med seboj zgradijo nekaj kakor mrežo, ki je predpisana z ukrepi in pravili. Ampak ljudje imajo še vedno potrebo, da se povežejo, sicer ne bi prišli na kup. Prej smo rekli »tu ljudi vmes ni«, zdaj pa je to pač prazen prostor, ampak se vseeno povežemo. In to je tako zanimiva izkušnja, nova realnost in nov začetek za vse nas.
Pred prvo predstavo ste prešteli, kolikokrat bi morali zdaj nastopiti, če bi želel predstavo videti cel Maribor. Leta in leta. Zanimanje je namreč ogromno, vstopnice so pošle za vsako predstavo sproti. Ni to velik fenomen?
Predvsem se je na začetku videlo, da je občinstvo po dveh mesecih imelo potrebo po tem, da pride ven, se veselo in optimistično podruži. Obenem pa so ljudje vedeli, da lahko od mojega razvedrilnega in zabavnega programa pričakujejo tretji pogled na čas in realnost, ki smo ju živeli. Ljudje to potrebo še imajo. Ko je Narodni dom Maribor v zelo omejeni kapaciteti napovedal prvo predstavo, se je izkazalo, da tako velikemu interesu ne moremo zadostiti. In potem smo se odločili, da ne bi bilo pošteno, če energetsko ne bi mogli zadovoljiti vseh. Pri nas je taka praksa zaporednih nastopov (še) neobičajna, drugje na tujem je stalnica.
In? Kako je nastopati tolikokrat zapored? Koliko je torkova predstava enaka ali podobna četrtkovi, koliko druga osmi? To je zelo zanimalo tudi obiskovalce.
Prvih par dni sem šel na oder z zavedanjem, da se moram vsebinsko in energetsko prilagoditi količini izvedb. Če bi prvi dan eksplodiral do konca ... Tudi sedmi dan bodo obiskovalci pričakovali svežino, lahkotnost, navihanost. Lahko bi improviziral vsak dan, ampak to bi vzelo ogromno energije. Paziš, da ti ne pobegne čas, meni bi namreč lahko hitro, a sem se pošteno discipliniral. Na odru bi lahko bil tudi dve uri in pol, ampak to bi bilo preveč tako zame kot za obiskovalce. V teh dneh sem zato zgradil hrbtenico, ki je v tem, da Slovenci že od osamosvojitve in v bistvu še prej živimo našo resničnost iz televizorja, ki nam pove, kdo smo in kako nam gre. Doma distance do tega, kako gledamo televizijo, nimamo. Na tak način, z razvedrilom, pa lahko to distanco razbremenimo in odpremo nov pogled.
S kakšnim sporočilom bi vi sami želeli, da gredo ljudje domov? Da bi gledali manj televizije?
V tem času smo potrpežljivo sedeli doma in nismo bili na vrsti. Zato mi je bilo težko, doma sem imel otroke in se nisem mogel javiti za civilno zaščito, prostovoljce, nekje opraviti dolžnost, narediti, pomagati. Ne pa sedeti doma. Videl sem, da je naš, moj trenutek s tistim, kar zmorem, in kar je moja moralna obveza kot človeka in državljana, na vrsti kasneje. Takrat, ko se bodo ljudje sprostili in bomo lahko spregovorili, kako je pomemben optimizem, dobra volja, svobodno razmišljanje. Kako pomembno je uporabljati zdravo pamet, kaj lahko doseže besedna manipulacija in kako je lahko dobra volja nalezljiva. Optimizem je gradnik veselja, veselje je gradnik sreče, sreča je gradnik imunskega sistema, imunski sistem pa je obramba pred p...arijami vseh vrst.
Torej: smeh je najboljše cepivo?
Naravni protistrup, ki ga lahko sami proizvajamo in gojimo, da. Če se tega le zavedamo, kajti moje opažanje je bilo, da v tem času, ko smo sedeli doma, sistem niti enkrat ni omenil, kako je pomembno, da so vredu naše duše in psiha, da smo optimisti, ki verjamemo, da bo.
Še to ... Kako kaj takega uspe ravno v Narodnem domu Maribor?
Presrečen sem, da se je Narodni dom Maribor odločil, da bo prvi. Ko so me poklicali, sem takoj skočil. Super je, da se je to zgodilo na Štajerskem, ker po smislu percepcije humorja Štajerska v sebi nosi hiter refleks. Seveda tudi v negativno smer, ampak obenem lahko tudi konstruktivno pristopi in zgolj na osnovi dobre volje zgradi zelo lepe rezultate. Ta ekipa ljudi je rekla: hočemo biti zraven in graditi. Da smo začeli, smo morali premagati strah. Moral si biti pogumen. Premagan je bil tisti »kaj pa če« na zdravorazumski štajerski način, v katerem je lepo sodelovati in h kateremu se ni težko vračati; vsak večer na novo.
Piše: Jaša Lorenčič