Vse sta načrtovala. Vse. Kot se za šolana muzikanta spodobi. Vadila, vežbala, drgnila sta. O, ja. Nadpovprečno, sta priznala. Vsak dan v zadnjem tednu sta študirala kako in kaj. Skratka, mislila sta na vse. Razen na tisto, kaj bosta uvodoma povedala. »Spoštovani ... em ... strimerji!« je bilo nekaj podobnega, kot da je Timiju Krajncu nerodno. »In strimerke!« ga je reševal Matjaž Balažic. »Kar vam bova zaigrala, ponavadi igramo v kvintetu Piazzolleky, danes preostale tri člane lepo pozdravljava. Aja, pa Timi bi imel v levem monitorju malo več vetra, v desnem pa malo več sonca.« Rečeno, storjeno. Turn Narodnega doma pač izpolni vse želje. Pripravila sta osem krasnih tangov, osem pozitivnih vibracij, osem kombinacij kitare in bandoneona. Da, tudi instrumentalne skladbe s turna so lahko še kako klepetave.
Skrila sta Boba Dylana
Peta po vrsti sta šla gor na turn, na stolp Narodnega doma. Brez klavirja, violine in kontrabasa. Torej brez tistih treh, ki večinoma govorijo več kot onadva. »Pa tudi igrava v kvintetu precej manj, haha, to sva tudi ugotovila. Skladbe sva morala ponovno aranžirati, kar je bil velik zalogaj, ampak je bil res prijeten izziv.«
Vsake toliko smo lahko med prelestnim, nežnim, pozitivnim in brhkim igranjem slišali kakšne znane melodije. Kaj smo ujeli? »Dve skladbi sta bili od Astorja Piazzolle, ostalih šest pa iz zlate dobe tanga štiridesetih in petdesetih. Nekam vmes sva skrila tudi Boba Dylana in njegovo Make Me Feel My Love. Druga znana melodija pa je spominjala na Ob tabornem ognju.« Pa se nam je res zdelo nekam znano.
Kar šok je
Če sta Bilbi in Gregor pred svojim nastopom pogledala prav vse štiri predhodnike, sta Krajnc in Balažic pogledala prav nastop prej omenjenih ter Dua Ofak & Mori, ki je bil doslej najbrž najbolj podoben njunemu glasbenemu izrazu. In kakšna je razlika med tistim, kar vidimo na zaslonu, in občutkom, ko stojiš nad mestom? »Kar šok je. Že to, da nimaš publike pred sabo. Občinstvo je pri nas pravzaprav dodaten član banda, saj smo imeli v zadnjem času veliko poslušalcev med plesalci. Aja, pa ko odklopiš promet in veter, si takoj noter.«
Tango + Štajerska = ples
Tango in Štajerska se najdeta, pravita, v plesu. Ni čudno, da je Krajnc vmes kar dvigoval kitaro v zrak, Balažic pa je skoraj s stolom vred raztegoval bandoneon, kakor da bi zaplesala ne dva, ampak štirje. Dva muzikanta, dvoje inštrumentov. Skoraj kvartet. Ta preplet pa čutita vse bolj, ker sta prav v tem letu začela tudi s plesom v »tisti majhni dvoranici v Vetrinjskem dvoru. Zdaj je sicer takšen objem še skoraj tabu, ampak bomo že!« Na vprašanje, ali je tango lažje igrati ali plesati, sta se pa pošteno zamislila in ugotovila, da ko ga plešeš, šele zares začutiš glasbo.
Vprašala pa sta nas tudi sama, za konec, če Festival Lent bo. Seveda bo, fanta, seveda. Saj je že to uvod v naš in vaš Lent. »Sprašujeva, ker sva igrala v takšni ali drugačni zasedbi v KGB-ju ali Sodnem stolpu praktično vsako drugo leto. Da bo le čim prej spet steklo in da bodo priložnost dobili izjemni muzičarji, ki jih imamo tukaj v Mariboru.« Se bomo potrudili.
Program še za vsaj pet sred
Naslednji na turn v družbi svojega sina Ariela Veia prihaja Vasko Atanasovski. Termin je klasika: sreda ob šestih. Za njim bo 3. junija nastopil Duo Harmelogic, 10. junija si zabeležite Zračni kvartet Kvanta, 17. junija bosta plezala Mirjam in Gorazd Strlič, pa tudi 24. junij si lahko rezervirate za Vojka Vešligaja in Faruka Dreco.
Jaša Lorenčič