Baje jih je šestdeset. Na kakih šestdeset podlage. Nisem štel stopnic, res ne. Že zato ne, ker sem šel, vsaj za zdaj, samo enkrat gor in enkrat dol. In zaenkrat je zadosti, čisto dovolj. Ker dan kasneje? Ja, muskelfiber. Ne pomagajo ne štenge ne Piramide ne nič. Ampak je vredno. Kajti ko greš gor, tja, na turn, na stolp prvič, samo debelo gledaš. Nimaš niti časa štet. Dihaš. Globoko, če se malo bojiš višine, pa sploh. Ampak kmalu tudi na strah pozabiš. Ker na podstrešju, na strehi mesta se odpirajo novi svetovi in, kot se izkaže, dva odra. Ja. Dva. Ker kaj pa če bo dež? Ker saj vemo, kako je, ne? Med Lentom gre vedno dež! Ker če je na turnu dež, je tudi rezervna varianta. Je pač spodaj. Samo, da je.
Maribor je, kot vemo že iz Festivala Lent, pač mesto odrske reinkarnacije. Če se poslovi ena lokacija, se pojavita dve novi. Samo pomislite na JazzLent. Kje vse je oziroma ni bil. Še Glavni oder se je znal seliti, pa Jurčkov in Večerov oder, da vseh lokacij za kultne afterje niti ne omenjamo. Ste že bili v naših katakombah? Spodaj, v kleti, na malem odru? Ali poleti na Mladininem? Uf! In tako kot nekoč na Minoritih je tudi med tramovi, ki pomagajo držati pokrov sto let staro stavbe. Le da je v tem primeru čisto na vrhu dodatna nagrada. Razgled. Za katerega se je treba malo potrudit.
Porinemo, pa gre!
Pustimo, da rabiš skoraj navodila, kako prideš gor na turn. In najbolje je, da ti ne povedo, kako in kaj. Bolje sproti. Tu se primi, tam se obrni, kaj te bo te strah. In potem veliki finale, zadnji zavoj. Ko si že čisto pri vrhu, ko že vidiš pronicanje dnevne svetlobe, ko že vohaš mariborsko nebo, sledi zadnje navodilo. »Tu se pa zdaj fejst prepogni, če gre! Če pa ne, pa ti bomo že pomagali! Porinemo, pa gre.«
Ni bilo treba, zaenkrat še gre, ampak gib je res taki. Za heksnšus. In potem si, kar naenkrat, po vseh tistih lesenih tramovih, na turnu. Pokukaš ven, stopiš na trdno črno podlago. In preden bi pomislil, da je res visoko, že občuduješ. Nor razgled. Varen razgled. Mogočni gospod, vitez, kot je Pohorju rekla Bilbi. Pa gospa Drava. Piramida in Kalvarija dobita obris simbolov, Meljski hrib mežika Dravskemu polju. Mostovi, sploh še kar relativno sveže pobarvani modri železniški, so iz te perspektive kot okončine mesta. Narediš krog po turnu in se zaveš, da je tukaj pravkar bil koncert. Zakaj? Ker zakaj pa ne?
Vsak problem rešljiv
Ima Bilbi kar prav, ko pravi, da ko si tako visoko, Mariboru vse oprostiš. In pozabiš, za hip, kakšna je situacija. Vse deluje kot celota. Vsak problem rešljiv.
No, razen enega.
Kako nazaj dol.
Obstajata dva načina. Prvega smo poimenovali limbo dance. Zmagovalci prepogibanja pod štango bodo brez težav še peli zraven, da se bodo spravili skozi luknjo po stopnicah. Drugi način je pa nadnacionalni. Sedeš in se poženeš. Kot v Planici. Ja. Saj visoko je skoraj kot na kultni letalnici. Hodiš dol, po zgodovini in se zaveš, da nekateri večkrat prehodijo vse te stopnice, da iz turna zažvrgoli. In da imajo bolj galebi kot golobi svojo družbo. Mesto pa svoj turn, svojo muziko, svoj Lent.
Jaša Lorenčič
