Ko pa lentamo, je vsak dan kot nedelja. Ker triki vendarle uspejo v nedeljo. Ker živi mrtveci ognjeno žonglirajo v nedeljo. Ker dež na nedeljo obstoji. In ker je ljubezen edino, kar nas reši. Na nedeljo.
Ples noči, ples mask, ples ognja
Pa je uspelo. Saj je Abraham Thill v soboto napovedal, da vedno pride nedelja in da mu bo naslednji dan trik uspel. Tisti, ko vrže svojega metuljčka, vražjega diabola takooooo visoooooko v zrak, da lahko rečeš samo vaaaaaaaaaaau! Diabolissimo, kako ga je ujel!
In enako, le da z malo več previdnosti, je šel skozi vaaaaau na Slomškovem trgu. Ker to je Ana Desetnica! Kot smo napovedali: Las Calaveras je s svojo »ognjažo« pokazal, potrdil, podkuril in požongliral tri marionete. Kako so oživele naravnost pred nami – sredi trga, sredi mesta.
Ko je zadonel Ples noči iz baleta Romeo in Julija, ki ga je spisal Sergej Prokofjev, nas je, priznamo, in ne moremo, da ne bi, postalo malo tudi strah. Ampak ste se dobro držali, smo vas videli, kako hrabri, pogumni, močni ste bili. Saj na neki točki nisi dobro vedel, ali smo manj verjeli, kako se lahko vrti ognjen obroč nad glavo ali ob telesu, ali ko se je premetavala in dvigovala v zrak, ta ognjena četverica.
Porisani beli obrazi in kostumi, tako pristno podobni mehiškemu razumevanju dneva mrtvih. Šele ko je plamen ugasnil in glasba utihnila, smo zadihali. »Hvala, ker ste prišli, res ste prekrasni, Maribor«, je bila zahvala, po kateri smo videli, da so Las Calaveras čisto navadni ljudje. In ne demoni. Da, tako prepričljivi so bili. Ni čudno, da je še Diabolissimo s pico v roki in na poti do doma malo postal in pošpegal. Ker to je Ana Desetnica! Kako smo jo pogrešali, zatorej ne pozabite: samo še nocoj.
Deci vina, deci ljubezni, deci muzike
»Dober večer vsi zbrani. In labodi.« Kaj pa bi drugega pričakovali od Jerneja DirnbekaDimeka iz Mi2. In Davorja Klariča, njegovega sančopansastega prijatelja na klavirju. Jurčkov oder bi bil stežka bolj primeren za koncert ideje z naslovom Z muziko o vinu in ljubezni. In najraje o obojem hkrati, seveda. Ker ni boljšega brizganca od tistega: deci vina, deci ljubezni, deci muzike.
Za Dimeka je takšen oder pri Vodnem stolpu seveda predstavljal material, s katerim bi se lahko isti večer s Klaričem pridružila bodisi nastopom na StandUpLentu, kjer je v Vetrinjskem dvoru Lucija Čirović navdušila že s samo pojavo, ta sivi suknjič gre kar v anale, ali pa Bojanu Emeršiču, ki se je na razprodanem avditoriju Lutkovnega gledališča stegoval čez kavč, kazal sredinec in bil v sijajni formi v Erotika po Emeršiču na Minoritih – Odru Nove KBM. Najbrž pa bi Dimek tudi sam tiščal roko v klavir, kakor Milko Lazar na prvem letošnjem JazzPodiju v Minoritski cerkvi, kjer bo Sodni stolp znova gostoval od srede dalje.
»Bolj daleč ste, bolj imam občutek, da se moram dret'!« je Dimek zavpil čez zaliv in dodal, »dajte ploskat po koncu komadov, da vas bova lahko slišala, veljaaaa?« Pa še želja se je izpolnila ne le njemu, ampak vsem. Če nas je v soboto dež dobil ravno, ko je na Sitih hlapcih koncert postaljal občutek, je tokrat, hvala Dimek, počakal. »Če si, dež dragi, zdržal do osmih, daj do desete ali pa, daj, da še Emkej konča, toliko še zdrži!«
Ljubezen je edino, kar nas reši!
Ne samo, da je vreme zdržalo. Nekaj kakor sodelovalo je. To so idealni pogoji za nedeljske večere. Ker z nedeljami na Festivalu Lent je tako: ko si enkrat med ljudmi, ki podobno čutijo in mislijo, ko vidiš tiste iskrice v očeh, verze na ustnicah in festival na obrazu, pozabiš, da je nedelja. Ali pa je vsak dan nedelja. Na Emkeju je že bilo tako,tam na Rotovškem trgu. Da, hip hop se dobro znajde tako čisto sredi mesta in sredi trga. Pa če sediš ali migaš v ozadju.
»Ljubezen je edino, kar nas reši!« je večkrat poudaril Emkej, mariborski raper, ki so mu mojstrsko sledili Muzičari. Tipi si zaslužijo ime, ni kaj. Zvesta publika je vse to že slišala. In še bo slišala. Ker rada sliši, pa naj bo to kritika politike, o, ja, take mastne kritike nismo že doooolgo slišali, naj ostane za tiste, ki smo se (seveda na varni razdalji) nabrali med arkadami, zato pa pravimo, priditeeeee, ali pa sporočilo, da smo v teh časih, ko lentamo odgovorno, toliko bolj skupaj v vsem tem. Telefon na Airplane Mode in zdravo! Je bil to poletni hit? Da, bil.
Ponedeljkovi »zicerji«
• Eden in edini. Pero Lovšin. Tisti, ki je že bil na Jurčkovem odru še preden je sploh bil Jurčkov oder. Z njim bosta Rihard Zadravec na harmoniki in Žan Krajnc na kitari. Marija, pomagaj mi!
• Mina Ebrahaimi je videla toliko sveta, da je itak vse hec. StandOut je avtor, ki manjši kot je, večji so njegovi vici. In KittyNagy ve, kaj so to ostri štosi. Angleški večer nocoj na StandUpLentu v Vetrinjskem dvoru.
• Vemo samo nekaj. Čas si vzamite. Ker Prismojeni profesorji bluesa, ko enkrat krenejo, no, potem krenejo. Ču-ču! Blues, po katerem boste na poti domov, kot Robert Johnson, morda še sami srečali vraga.
• Igor Matkovič je sinoči z Milkom Lazarjem odprl JazzPodij, nocoj pa bo nadaljeval tako, da bo hkrati odprl JazzLent 2020, ko bo na Minorite – Oder Nove KBM spravil gor svoj Ephemeral Quintet. Trobenta, ki bo predrugačila ponedeljek.
Aja, še to. Še enkrat! Ana Desetnica, nocoj, zadnjič letos: ob 19.00 na Glavnem trgu bo navduševal Clamyo, hudomušni kolumbijski (!) klovn, takoj zatem pa ob 20.00 sledi Zadnji ulov, kjer gledališče Ane Monro ugotovi, ali je še kakšna tuna v Jadranskem morju. Se vidimo!
Piše. Jaša Lorenčič