Veste, katero je najbolj pogosto vprašanje, ki ga ne samo slišimo, ampak še sami postavimo, ko lentamo? Kje si še bil/a? Veste, katero je potem drugo najbolj pogosto vprašanje? Gremoooo? Ja. Pa. Sevedaaaa. Gremo! Ko veš, da je teden okoli, da je tu že drugi petek in da sledi druga sobota Festivala Lent, že veš, kako vse to gre. Kot je ponovil Zoki: bolj star, bolj nor.
Mi smo prešteli do osem
Sedem se jih je stiščalo gor na oder. Sedem. Pa so gor povabili še osmo. Urško Gajšt. Vsi so se, še danes zares ne vemo, kako jim je sploh uspelo, spravili gor, skupaj in v akcijo. Blues akcijo. No Name Blues Band je pač tako žilava avtohtona vrsta, priznana, cenjena in vztrajna vrsta, da ni čudno, da smo si doli, ob reki, tam, kjer je Festival Lent najbolj Festival Lent, rekli »ja, pa kje se spet srečamo!« Duh dobrega, starega, večnega Festivala Lent je še tukaj, še se najde. Še posebej v takih trenutkih, kakršen je bil tisti, ko je Bojan Dobrila pred The Thrill Is Gone začel naštevati, kdo je vse »odišo«. »To naj bi bila žalostna zgodba, pa ni, je zelo resnična. Pa je šla Urška, pa je šel Boco, pa je šel Fiš ... « Ne vemo dobro niti, če je naštel prav do konca, ker jih je bilo toliko. Še enkrat, koliko jih je bilo? Saj ne vemo. Ampak najboljše? Vi. Vi niste šli, ker to je Pozor! Muzika na cesti! Oder Fontana, kamor se premaknemo z Glavnega trga. Danes še, za veliki finale poletja. Kar, kar. Dovolj je že, če samo pridete, pokukate, pristopicate mimo.
Štirje strici iz teme
Ura je bila tam nekje, kot radi rečemo, že skoraj čas. Pa smo srečali VaskaAtanasovskega, ki piha v vse, kar mu pride pod roke, in Marjana Stanića, ki bobna tudi s škarjami, če je treba. Na Gosposki. »Morava še malo gor in dol, še kakšnega!« sta rekla sredi mesta. In bilo je vredno. Prav je, da sta šla. Ne vemo sicer, kje sta pustila Miho Petrica in Žigo Goloba, morda je slednji čuval svoj kontrabas? Kakorkoli, ko so se vsi štirje sestavili in stopili na Jurčkov oder za Andropavzo, ki je multižanrsko nastavila večer, se je spet potrdilo. Kako zelo v nulo Vasko Atanasovski s kolegi pripravi koncert, ob katerem vas je, preko prsta, največ doslej obstalo na obeh straneh ograje tam, kjer imamo kuliso vseh kulis. Paralizirani od ljubezni. »Maribor, dajmo se imeti skupaj dobro!« je napovedoval komade Atanasovski, Stanić pa je zadaj počel, kar Stanić počne. Bobna s čimerkoli, kakorkoli, s komerkoli, kadarkoli. Ta postava si ne pravi zaman The Uncles from the Dark. Strici iz teme, ki so Zatorej, toplo polagamo v ušesa, Jurčkov oder pri Vodnem stolpu. Izkoristite še zadnjo priložnost.
Saj smo vam pa rekli, kaj bo
Kdor je prišel na The Bongo hop na JazzLent, kjer se zdaj že vsi domala tikamo v šest osminskem taktu, je domov odnesel zgodbo, ki je ne bo pozabil. Nikoli. Gor in dol po Lentu smo si šušljali prigode in dogodivščine s koncerta, za katerega nismo zaman napisali, da bo na njem težko sedeti pri miru. Res težko. Ker je Etienne Sevet razpihal vse dvome, kakšen koncert bo. Plesni. Če pa tako krenejo, skoraj opravičeval se je, ker ni bil bis še daljši. Če pa so bili komadi tako migetavi, vse tiste trobente, basi, da se o glasu Laurenne Piere Magnani sploh ne pogovarjamo. Če to ni idealen petek, potem pa res ne vemo, kaj je.
Kje so roke, kje so srcaaa?
Donelo je ven na trg. Kjer ste tudi spremljali koncert tisti, ki ste kimali z verzi Lačnega Franza na ustnicah in si obljubili, da boste pa naslednjič pravočasno nabavili vstopnice. Spremljali smo, prav čakali, kaj vse bo tokrat povedal Zoran Predin. Ob voščilih za srečnega pa zdravega, kakopak. No, seveda je največkrat rekel »kje so roke, kje so srca«. Nam, ki smo letos na Večerovem odru slišali za debelo knjigo prekrasno lucidnih citatov, pa bo posebej ostala v spominu napoved za pesem Mentol bonbon: »Ta je še iz časov, ko je bila Madžarska še prijateljska država.« Uf. In prav je imel, dobri stari Zoki, ki se je med koncertom ganljivo poklonil bobnarju Andreju Pintariču, ko je napovedal, da bomo na koncu zasedli vse šanke. Če pa je petek. Pa napoved Praslovana je bila ravno tako epska. Kdo ve, morda pa bomo plavali kdaj v kontra stran? Vemo pa, kje bomo plavali danes. Na finalnem dnevu Festivala Lent!
Sobotni, finalni »zicerji«
• Regataaaa! In to osmercev! Ena od prvih obveznih klasik. Že ob 13. Uri mas čaka 26. veslaška regata. Držimo pesti, zna biti gužva na Dravi, letos je regata odprtega tipa. Tekmovanje je od Studenške brvi do Benetk.
• Zmorejo samo najbolj hrabri. Mislimo na tiste, ki s prstom kažejo na one, ki imajo največ poguma sploh na celotnem Festivalu Lent. Skoki v Dravo. Že dvajsetič. Dih jemajoče!
• Že Art kamp je nujen, obvezen, nepogrešljiv, ker je zadnjič v tem poletju. Ker je za zadnji dan praviloma rezervirano najlepše vreme. Nato pa z najmlajšimi v Vetrinjski dvor, kjer otrokom, kakor je nekoč rekel Tone Pavček, prave pesmi poje Romana Krajnčan. Zelo, zelo, zeeeeelo pa se veselimo tudi nastopa dvojca 2B. Najini koraki? Poznamo, ne?
• Smo napisali že večkrat, pa bomo še zadnjič: kemija, ki jo imata Boštjan Gombač in Saša Olenjuk je boljša, kakor tista v šoli. Ker tole je nadšolano. Duo Oba. Slišali smo, da so vstopnice že precej h koncu. Da ne bo potem, nisem vedel/a ...
• Sprehod po Lentu bo tako muzikalen, da bodo še labodi naredili band: za The Kronik's na Jurčkovem odru dajejo roko v reko še najbolj prekaljeni producenti, medtem ko bo ob Fontani na Lentu ultimativni poklon Billie Holiday. Krivci? Ana Vipotnik, Tadej Kampl, Igor Leonardi.
• Za tiste, ki ste bili pravočasni, je pa vse jasno: Elvis Jackson v sedeči verziji na Večerovem odru, tole nas res zanima, kako bomo zmogli »stejđdajvat« na sedežih. In srečanje velikanov evropskega jazza, ko si bosta tone, roke, trobento in tolkala podajala Nils Peter Molvaer in Mino Cinelu.
Aja, še to. Kje bo after? Z Vetrinjskim težko zgrešite. Tam bo vice, ker je SplickaScena žal opadla, nocoj ponudil tudi prvi bankir mesta! Se vidimoooo!
Piše. Jaša Lorenčič